Vsebina

»Dame in gospodje, tokrat za vas glasbeniki, ki že dišijo po klovnih, enem najstarejših, najzabavnejših, najneposrednejših žanrov. Pozabite rdeče noske, klovni so resna stvar. Duhoviti virtuozi na inštrumentih, ki jih navadno ne vidite na koncertu resne glasbe. Pa to ni le koncert, je tudi tekmovanje glasbenih solistov, ki želijo dati kar največ od sebe. Iznajdljivost in zapleti so neizogibni. Danes se tukaj, samo za vas, krešejo samoljubje, tekmovalnost, dokazovanje, podtikanja, pa vendar občutljivost in končna združitev talentov v virtuozne kulminacije. Pridite, bodite občinstvo v neposrednem črno-belem radijskem prenosu.«
Dva solista se znajdeta na glasbenem tekmovanju, katerega neposredni prenos se predvaja na radiu in niti naduti voditelj se ne zaveda, da sta to edina tekmovalca tega dne. Vendar »show must go on«, in to brez prekinitev, saj radio pač ne prenese tišine. 

O projektu

Projekt Solistika je zastavljen v tradiciji glasbenih klovnov, enega od najstarejših zabavnih žanrov, ki se odlikuje z duhovitim in predvsem virtuoznim izvajanjem glasbe, tokrat vrhuncev klasične glasbe v inovativnih aranžmajih za nepričakovane inštrumente. Vsekakor boste slišali in videli inštrumente, ki jih ponavadi ne vidite na koncertu resne glasbe.
Klovni v svoji nepredvidljivosti, zvedavosti, naivnosti in trmi. Vsa pravila žanra se dogajajo prvenstveno skozi glasbo oziroma zvok. Predstavljajte si prazen oder. Na njem dva solista virtuoza, stojala za note in mikrofoni. Njuno druženje/muziciranje na odru postaja dvoboj. Ob osnovnih inštrumentih se na odru pojavlja vse več priložnostnih glasbil z nenavadnimi zvoki, ki se vklapljajo v osnovno glasbeno temo ali pa tvorijo svojo.
Trije umetniki (dva solista – individualista, poustvarjalca – in samozvani pesnik) se skozi glasbo sprehodijo od tekmovanja, obveznega programa, improvizacije, skupnega muziciranja, uporabne glasbe, skozi odkrivanje moderne umetnosti, do končnega jam-sessiona.

O avtorjih

Filip Šporbauer se je rodil v Šmartnem ob Selah za Logom pri Jezeru. Njegov stric je bil ravnatelj podružnične glasbene šole, zato je moral že od malega hoditi vanjo. Izkazal se je najprej v solfeggiu, v katerem je bil pokrajinski prvak. Mladost je preživel v zavodu, za katerega sam pravi, da so bila to njegova najsrečnejša leta, saj je lahko igral klavir. Harmoniko si je izboril šele v srednji glasbeni šoli, kjer pa ni bila priljubljena. V internatu je večino časa preživel v drvarnici in tam vadil svoje glasbilo, kadar ga le niso nadobudni gojenci in hišnik obmetavali s premogom. V tistem času je napisal kantato Der Kolm in sonatino Počena solza ali La lacrima dell torro. Kmalu je odpotoval na tuje in se spopadel z množico svetovnih imen harmonikarske pedagogije (kot so Hugo Noth, Margit Kern, Ivan Koval, Christoph Bossert, Matti Raintanen, Stefan Hussong). Na začudenje vseh se je naenkrat poslovil od glasbe. Danes pa po mnogih letih, samo za vas, dame in gospodje, Filip Šporbauer. Predstavil se nam bo s skladbo Domenica Scarlattija Sonata v A-molu.

Mihail Lento je, kot pravijo specializirani glasbeni krogi, prvi klarinet drugega stavka. Rodil se je v revni družini bogatih talentov. Njegov oče je bil topničarski podoficir in iznajditelj multiplega priveza klavne živine. Mati se je vse življenje posvečala izpolnjevanju prijavnih obrazcev socialnega zavarovanja. Brat je umrl pri letu in pol in ga skoraj ni poznal, saj se je takrat že učil blokflavto pri učiteljih P. Foku in J. Pogačniturianu. Na srednji stopnji šolanja se je učil klarinet, študiral na višegrajskem konservatoriju in dosti let pozneje diplomiral v razredu slovitega pionirja klarineta mojstra B. Vampe – »gospoda profesorja«, kot ga je tudi sam klical. V naslednjih letih se je izpopolnjeval pri prof. Pöllerju in pri prof. A. Picoletu. Oba sta bila soloklarinetista filharmonije. Zmage na mednarodnih tekmovanjih – Tirana, Beograd, Nitra (s posebno nagrado za izvedbo Mozartove glasbe in enoglasno nagrado za »čutenje« in izvajanje vseh štirih slogovnih obdobij, ki dotlej še ni bila podeljena) in Glocknerhofftal – so potrdile njegov talent, znanje in izredne solistične sposobnosti. Vrhunec kariere pa je dosegel v pihalnem orkestru ljudske vojske, kjer je deloval od malih nog. Pripravil nam je delo Johanna Sebastiana Bacha Siciliana.

Herman Jež mlajši je amaterski pisatelj, pesnik in ljubitelj glasbe. Izhaja iz akademske družine, kar mu je prineslo veliko veselje do umetnosti. To veselje tudi vztrajno neguje. Kot pravi sam, ni vedno in povsem razumljen, a svoje ljubezni ne bo izdal. Nasprotno. Je borec v najrazličnejših literarnih društvih. V samozaložbi je izdal že dve pesniški zbirki: Koala mojega upanja in Perpetuum eternum.
Zadnja leta deluje kot voditelj in urednik radijskega umetniškega programa.

Nagrade:
Nagrada občinstva na 39. tednu slovenske drame v Kranju, 2009

     
fotografije Nejc Saje