Prodaja vstopnic
pri blagajni MGL
vsak delavnik
od 12. do 18. ure
in uro pred predstavo
telefon 01 2510 852
Spletna prodaja
in na
Plavt Osli
Asinaria Predstava traja 1 uro in nima odmora.
fotografije Miha Fras Prevajalec Marko Marinčič Režiser Vito Taufer Dramaturška sodelavka Jera Ivanc Scenografka Ema Kugler Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe DJ Jamirko Koreografa Rosana Hribar, Gregor Luštek Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik
Igrajo Liban, suženj Uroš Smolej Demajnet, Atenec Boris Ostan Argirip, sin Jaka Lah Kleareta, zvodnica Tanja Ribič Leonida, suženj Lotos Vincenc Šparovec Trgovec Gregor Čušin Filajnija Iva Krajnc Diabol, mladenič Matej Puc Parazit Gaber K. Trseglav Artemona, Demajnetova žena Jožef Ropoša
Zgodba in ozadje
Glavna akterja Plavtovih Oslov sta zvijačni suženj Liban (Uroš Smolej) in bojeviti in nevarnejši suženj Leonida (Lotos Vincenc Šparovec). Liban in Leonida sta klasičen kontrastni komedijantski par, katerega odnos temelji na tem, da si odrska sodelavca kot posameznika ne bi mogla biti različnejša. Gospodar, atenski meščan Demajnet (Boris Ostan), sklene zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ki naj poskrbi za kupnino prostitutke Filajnije (Iva Krajnc), hčere zvodnice Klearete (Tanja Ribič), v katero je zaljubljen njegov sin Argirip (Jaka Lah). Filajnijo pa si želi tudi mladenič Diabol (Matej Puc). Osli v nobenem pogledu niso sentimentalna igra. Plavtovi junaki niso ne naivni ne posebej moralni. Demajnet je opolzek, Liban zahrbten, Leonida nasilen, Argirip nezrel. A od vseh je najmanj simpatična Kleareta, ki je zvodnica lastne hčere. Čeprav je bil družbeni odnos do kurtizan v starem Rimu verjetno bolj popustljiv kot danes in je bil po svoji posmehljivi brezbrižnosti bržkone bliže sodobnemu mnenju o pornografiji kot prostituciji, lahko iz Plavtovega odnosa do dialoga med Kleareto in Filajnijo vendarle sklepamo, da so se tudi rimski gledalci zgražali nad materinim oddajanjem hčerinega telesa. Nekaj incestnega pa je v situaciji, ko oče izkazuje ljubezen do sina tako, da z njim dobesedno deli Filajnijo, zato so gledalci na koncu Oslov celo zadovoljni, ko njuno groteskno zabavo prekine Demajnetova žena Artemona (Jožef Ropoša). V Oslih se svet »nove komedije« že v prvem prizoru postavi na glavo, ko smo priča vsakdanjemu prepiru med gospodarjem in sužnjem. Položaj sužnjev v Rimu je bil namreč bistveno drugačen kot v Grčiji. Medtem ko so v Rimu gospodarji sužnje lahko po mili volji prodajali in kaznovali ter jih vse do prvega stoletja pred našim štetjem popolnoma zakonito celo ubili, so imeli v Grčiji sužnji precej več pravic. Vsaj na papirju, na primer, so svoje gospodarje lahko celo tožili. Iz gledališkega lista: Jera Ivanc PLAVTOVI OSLI (Asinaria Plauti)
Začetki rimskega gledališča – približna časovnica (pr. Kr.):
364 – prva gledališka igra v Rimu (brez besed)
Plavt je bil gledališki človek in je živel v času – na to ob branju njegovih komedij danes vse prevečkrat pozabljamo –, ko sta bila dramatika in gledališče še nerazdružljiva: preden je prišel v Rim, je bil verjetno član katerega od potujočih grških gledaliških cehov. Pri Liviju beremo, da so bili prvi dramatiki tudi izvajalci svojih besedil, Donat pa nam je ohranil precej zgovorno anekdoto: Ambivij Turpion (Ambivius Turpio), vodja trupe, ki je v Formionu igral naslovno vlogo, je med nastopom na vaji zehal in se praskal z mezincem po ušesu, Terencij pa je navdušeno vzkliknil, da si je, ko je pisal, predstavljal parazita natančno tako! Ko je ugotovil, da je Turpion pijan, je navdušenje zamenjala jeza. |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
