Prodaja vstopnic
pri blagajni MGL
vsak delavnik
od 12. do 18. ure
in uro pred predstavo
telefon 01 2510 852
Spletna prodaja
in na
William Shakespeare Milo za drago
Mračna komedija Premiera 18. septembra 2008 Predstava traja 2 uri in 55 minut in ima en odmor.
fotografije Barbara Čeferin
Prevajalec Matej Bor (sodelavka Anuša Sodnik) Režiser Sebastijan Horvat Scenografka in oblikovalka svetlobe Petra Veber Kostumografka Belinda Radulović Skladatelj Drago Ivanuša Avtor videa Nejc Saje Lektorica Maja Cerar Asistentki režije in dramaturgije (AGRFT, študijsko) Nika Melink in Eva Krašovec
Igrajo Knez, Frater Ludovik Gašper Tič Izabela Iva Krajnc Angelo Vladimir Vlaškalić k. g. Escalus Janez Starina Klavdij Gregor Gruden Lucio Matej Puc Ječar Jaka Lah Komolec Matija Vastl k. g. Pompej Jure Henigman Rebeka, Mariana Ana Hribar k.g. Pena, Bernardin, Frater Peter Jurij Drevenšek k.g. Madame van Damm, Frančiška Jana Zupančič Samantha, Julija Maruša Kink AGRFT
Milo za drago je igra, označena kot mračna, mrka, resnobna komedija, ki je lahko režiserju in ustvarjalcem izziv za uprizarjanje v skoraj vsakem obdobju, ob vsaki oblasti. Govori o problemu doslednosti oblasti oz. nedoslednosti oblastnikov. Kaj se zgodi, če oblast zaslepi vladajočega in začne ta dosledno izvrševati zakonodajo? Je morda rešitev menjava vladarja ali bi bilo bolje na novo napisati slabe zakone; komu oz. čemu naj sicer služijo zakoni, ki jih ni moč uresničiti brez poseganja v svobodno življenje, v človekove pravice? Potemtakem so zakoni le moralni oz. pravni ideal. Williama Shakespeara zanimajo dvojna merila, zanima ga, ali je mogoče ločiti greh od grešnika, namen od dejanja, zakon od zakonodajalca. Nenehno se giblje v polju etike in politike. Zgodba se dogaja na Dunaju, kjer je kljub strogim zakonom, ki predpisujejo celo smrtno kazen za vsakršno nemoralo in razvrat, življenje zmeraj bolj razpuščeno in razuzdano, saj teh zakonov že dolgo nihče ne upošteva. Dunajski knez (Gašper Tič) se odloči za nekaj časa prepustiti vladanje Angelu (Vladimir Vlaškalić), ki velja za strogega, pravičnega in krepostnega moža, in se sprašuje, ali bo namestnik pri kaznovanju grešnikov bolj neizprosen in bo v mestu spet vzpostavil red. Knez si sicer želi tiranskega sistema vladanja, vendar si sam noče mazati rok in uporabi metode umetnega ustvarjanja izrednih razmer. V resnici skrivaj opazuje dogajanje, ki se odvija v različnih družbenih prostorih (vladni kabinet, ulica, samostan, sodišče, ječa, trg pred mestnimi vrati) in spremlja Angela, ki začne dosledno upoštevati zakon in verjame le v svet, ki se dogaja v območju zakona, in v kazen, ki mora biti vzgojna; stremi k doslednemu izvrševanju zakonov, ki bodo dokončno pregnali greh. Celotno dogajanje pa smeši in razgalja lažno moralo in dvoličnost človeške družbe ter bolj ali manj hudomušno razkriva marsikatero slabost človeškega značaja. Potrjuje namreč, da so besede eno in dejanja drugo, da se vzvišena dostojanstvenost in dosledna pravičnost kaj hitro maščujeta, saj niso nasrditejši gromovniki nič manj krvavi pod kožo in prej ali slej tudi sami podležejo skušnjavi. Pa tudi to, da dolgo zatajevane želje in potlačene strasti samo še toliko burneje izbruhnejo na plan. Tako se na določeni točki zazdi, da sta Knezova morala in Angelova vera v pravne zakone dve plati medalje, oba se v trenutku znajdeta na točki, ko se Knez uči krutosti, Angelo pa milosti. Poleg puritanskih oblastnikov, obsedenih z zakonom, ošvrkne Shakespeare tudi omejene, pokvarjene in podkupljive izvrševalce oblasti, ki že sami po sebi dokazujejo nesmiselnost rigidnega spoštovanja zakonov. Čeprav je razplet srečen, ne kaže idilične podobe sveta in ne daje končnih odgovorov, ponuja pa v razmislek zakonitosti večne igre moškega in ženskega sveta, smiselnost »pravičnosti« za vsako ceno, preveliko kritičnost do drugih in slabo poznavanje lastnih vzgibov.
O avtorjih
William Shakespeare je največji angleški dramatik, rojen leta 1564 v osrednji Angliji, v mestu Stratford-upon-Avon (tam je leta 1616 tudi umrl). Priznani angleški književniki so mu že v času njegovega življenja in v naslednjih stoletjih izkazovali spoštovanje in ga častili kot univerzalnega genija, ki je s svojim delom zasenčil sodobnike. Nobeden od poznejših posvetnih in svobodomiselnih pisateljev ni tako močno vplival na svetovno kulturo kot ravno William Shakespeare. Leta 1599 je zavzel eno vodilnih mest v gledališču Globe, potem ko je bil že desetletje delničar gledališča Blackfriars. Vsa naslednja leta je tudi vztrajno dokupoval zemljo in nepremičnine v Stratfordu. Ko sta brata Burbadge prevzela gledališče Globe, ki je postalo najznamenitejše angleško gledališče v elizabetinski dobi, se jima je pridružil kot delniški solastnik. Po uspešnem življenju v Londonu se je okrog leta 1612 vrnil v rojstni kraj k družini. Shakespeare je pisal gledališke igre za uprizoritve, in ne za knjižne izdaje. Ker je pomanjkljivo skrbel za svoje delo, je bilo pozneje izredno težko določiti, v kakšnem zaporedju so nastale drame. Dela je pisal v skladu z renesančno tradicijo – v blankverzu (zanj je značilen deset- ali enajstzložni jambski metrum), ki ga prekinjajo zdaj verzi, zdaj proza, vmes pa tudi pesmi. Shakespearov opus obsega 37 gledaliških iger in 154 sonetov. Milo za drago spada v njegovo osrednje obdobje, ki je trajalo nekako od leta 1601 do 1608 in v katerem so nastale Shakespearove vélike tragedije.
Sebastijan Horvat se je rodil leta 1971 v Mariboru. Gledališko režijo je študiral na AGRFT pri profesorju Dušanu Jovanoviću in diplomiral leta 1998 z uprizoritvijo Elsinor, ki je temeljila na avtorski priredbi Shakespearjevega Hamleta. Leta 1997 je s scenografko in stalno sodelavko Petro Veber ustanovil neodvisni gledališki zavod E. P. I. center, pomemben produkcijski center, ki redno sodeluje z večjimi institucionalnimi gledališči, tudi z MGL (Kvartet, Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva). Leta 2004 je končal magistrski študij, leta 2005 pa se je kot docent zaposlil na AGRFT (predmet teorija gledališča). Od leta 1993 intenzivno režira v skoraj vseh slovenskih gledališčih. Za svoje delo je prejel že številne nagrade, med zadnjimi:
|
