Jana Pavlič Tosca

Producenta OSUM in MGL

Premiera 22. februarja 2008

Predstava traja 40 minut in nima odmora.

fotografije Peter Uhan

Režiser in scenograf Matej Filipčič

Avtorica besedila in dramaturginja Jana Pavlič

Kostumograf Alan Hranitelj

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Jure Vlahovič

Glasbeni spremljevalec Rudolf Gas

Svetovalka za gib Tanja Zgonc

Lektorica Maja Cerar

Koordinator scene Igor Remeta

Igrata Jožica Avbelj in Mirjam Tola

Zgodba
Tosca je Puccinijeva opera. Ob svoji krstni izvedbi leta 1900 v Rimu je razburila umetniške in politične kroge. Zaradi svoje vizionarske prepletenosti političnega ozadja z neizprosno igro moči in čustev vedno znova privablja najširše občinstvo po vsem svetu.  
Opera Tosca je bila najprej gledališki komad, ki ga je napisal plodoviti francoski dramatik Victorien Sardou. V vlogi Tosce niso blestele samo velike operne dive, ampak tudi velike igralke, med njimi prva znamenita Sarah Bernhard.

»Tosca se v predstavi na odru pred publiko sprašuje o svojem poklicu. O krutosti in lepoti. O pojmu biti diva, se prepustiti brezglavemu oboževanju in brezglavemu sovraštvu publike, tekmecev.
Tosca je brezpogojno zapisana odru, žarometom. Za njo na odrskih deskah stoji dolga vrsta tistih, katerih imena so zapisana med zvezde, katerih mesto je zasedla, in morda še daljša vrsta tistih, ki bodo nekoč stopili na njeno mesto. A kdaj se bo to zgodilo? Je ta trenutek povezan s starostjo? Z utrujenostjo mesa? Kaj pa, če se bo to zgodilo takrat, ko se bo za to odločila sama? Tosca je diva in ona to ve. Kljub strahovitemu popredmetenju lastne podobe si o masakru glamurja misli svoje. Svoje brazgotine zna spretno prikriti in se nam zmagoslavno smehlja s piedestala, kamor smo jo postavili mi sami. Ona je samo milostno uslišala naše fantazme. « 

Tosca
Stopimo navzdol, da pridemo naposled v oddelek, v katerem je zaprta kraljica. Tu je pod popolnoma raven, nizek in obokan, strop pa je podoben stekleni kupoli, s kakršno pokrivajo ure. Kraljica nikakor ne more zapustiti te svoje celice. Sicer pa je kraljevsko stanovanje raztezljivo in se poljubno širi.
Tisoči oboževalcev jo ljubkujejo in ližejo brez nehanja, a ne brez koristi. Varnostniki se morajo pošteno truditi, da ne bi najbolj goreči vzeli s sabo koščka božanske kože in tako nasitili svojo ljubezen ali lakoto. Zaradi tega so stare kraljice vse pokrite s slavnimi brazgotinami in se zdijo, kakor bi bile vse zakrpane. Brž ko jame kraljičina privlačnost popuščati, ji verjetno po odredbi impresarijev ali podrepnikov popolnoma odtegnejo hrano. Tako pogine od gladu. To je neke vrste pasivni, praktično učinkoviti umor. Kraljičine ostanke požro s slastjo, ker je zelo mastna, in postavijo na njeno mesto eno od nadomestnih. Kraljica je nemara največjega usmiljenja vredna žrtev sistema, v katerem so vsi samo žrtve neznanemu idolu.

M. Maeterlinck: Življenje termitov