Ozadje

Dramo Tri sestre je Čehov napisal v poletnih in jesenskih mesecih leta 1900 na Jalti. Do smrti leta 1904 je napisal le še Češnjev vrt. Obe igri, v katerih so glavne vloge namenjene ženskam, predstavljata zbir njegovih spoznanj o Rusiji in ruskem človeku, a tudi o usodi človeštva, ki jo je opazoval z očmi pisatelja, zdravnika in nekoga, ki se je vse življenje bojeval s smrtonosno boleznijo. Tri sestre je pisal z veliko predanostjo in notranjim ognjem. Stanislavski in člani Moskovskega umetniškega gledališča so konec oktobra prebrali igro, a so ga razočarali s kritiko, da je igra le osnutek, in predlogom, naj jo popravi. V naslednjih mesecih se je Čehov vendarle odločil za nekaj popravkov in predelal posamezna dejanja. Stanislavski je pripravil premiero že 31. januarja 1901 in sprejeta je bila z mešanimi občutki in različnimi kritikami. Čehov je naturalistično in veristično podlago bistveno predelal in jo napolnil z globokimi podobami, polnimi simbolističnih elementov, zaradi katerih je igra eno samo, veliko enigmatično vprašanje o tem, kako lahko človek oblikuje svoje življenje med nedosežnimi željami in pritlehno realnostjo. Igra prikazuje življenje, ki terja od junakov vse kaj drugega kot visoke ideale. Čehov govori, kot še mnogi avtorji v tistem času, v prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje, o »novem življenju«, ki ga moramo najti, ki ga pričakujemo, ki je tu med nami, a ga ne znamo razumeti, celo občutiti in videti ga ne znamo. »Novo življenje«, o katerem tako strastno, s toliko zanosa in notranjega prepričanja govorijo junaki A. P. Čehova, je v resnici nova zavest, ki se je oblikovala skozi dvajseto stoletje in nemalokrat prišla do roba znosnega in sprejemljivega. Čehov je v Treh sestrah predstavil in oblikoval podobo kolektivne želje, ki si je izbrala navidezno dosegljive, prav nič utopične cilje, take, ki jih imamo vsi, ki se v njih srečujemo na ravni socialnega življenja, ki pa se v drami izkažejo za nekaj povsem utopičnega. Ljudje, ki jih pred nas razpostavi Čehov, so polni pričakovanj. A ta se ne morejo več uresničiti, ostajajo na ravni želje, hrepeneče in vroče, pa brez volje po uresničitvi.

Tri sestre

Tri sestre, Olga (Jette Ostan Vejrup), Maša (Bernarda Oman) in Irina (Tanja Ribič), in brat Andrej Prozorov (Gregor Čušin) živijo v dvesto let starem gubernijskem mestu s sto tisoč prebivalci. Kot izvemo kmalu po začetku drame, so se preselili iz Moskve pred enajstimi leti, saj je bil njihov oče kot vojaški general in komandant baterije službeno premeščen. Ugledni oče, ki je poskrbel za široko izobrazbo svojih otrok, je leto dni pred začetkom drame umrl, hiša pa je še vedno polna obiskovalcev, ki opravljajo vojaški poklic. Prozorovi v mestu nimajo drugih sogovornikov. Ne najdejo stika z grobim, sebičnim (Nataša – Iva Krajnc), lahko da tudi dobrim, vendar vsekakor omejenim malomeščanstvom (Kuligin – Milan Štefe). Prozorovi so se torej obsodili na to, da bodo obtičali v nekem zakotnem gubernijskem mestu, do katerega gojijo občutek vzvišenosti in kjer je vsa njihova izobrazba nekako odveč, da nimajo kaj in ne vejo kam z njo. Preostanek nekdaj varnega aristokratskega življenja predstavljajo njihovi obredni obiski, srečevanja v gostoljubni hiši, njihovi filozofsko obarvani pomenki in preganjanje dolgčasa ob čaju in pogači. Ujeti so v stare aristokratske vzorce in pravila, ki med drugim učijo, da je treba ljudem v stiski vedno pomagati.
Tri sestre je hrepenenje ukanilo za cilj, namesto svetlih podob, v katerih naj bi žarela njihova mladost, so se znašle v opustelem mestu, iz katerega odhajajo še zadnji ljudje, živi ali mrtvi, ki bi lahko posvetili življenje, ga naredili za novo življenje. Novo življenje, o katerem tako strastno, s toliko zanosa in notranjega prepričanja govorijo junaki A. P. Čehova (ne samo ti iz Treh sester), je v resnici nova zavest, ki se je oblikovala skozi vse dvajseto stoletje in nemalokrat prišla do roba znosnega in sprejemljivega. To je zavest, ki je oblikovala totalitarno grozo vojn in enoumnih režimov, možnosti samouničenja na eni in ohranjanje življenja na drugi strani. Novo življenje je pot, po kateri je treba stopiti, da se nam, potopljenim v lepljivo blato nekega brezimnega gubernijskega mesteca, nenadoma odpre pogled na Moskvo, po kateri hrepenijo Olga, Maša in Irina.

Vsaka od glavnih oseb je namreč že razcepljena na videz in resnico, le da tega ne vedo. Videz določajo konvencije, prepovedi in dogovori, ki uravnavajo življenje vsakogar, a največkrat na škodo nekoga drugega, njegovega bližnjega. Olga, Maša in Irina svojih želj ne morejo oblikovati, saj so ujetnice tistega sveta, ki jim je bil vsiljen z očetovo, bratovo voljo, Mašo so osemnajstletno poročili z nekom, ki se ga je strašno bala, saj je bil njen učitelj. Tudi drugi dve sestri živita življenje, ki ga določa nekdo drug/nekaj drugega.
Nasproti trem sestram je postavil dramatik garnizijske oficirje, edine moške, ki bi bili lahko partnerji osamljenih in nesrečnih žensk. Toda tudi oficirji so zaznamovani s svojimi željami in njihov videz prav tako določajo konvencije, prepovedi in — saj so oficirji — subordinacija. Zato se zatekajo v pijačo kot štabni zdravnik Čebutikin (Marko Simčič) in v grobi cinizem kot kapetan Soljoni (Gregor Gruden) ali pa so pripravljeni izstopiti kot poročnik Tuzenbah (Gaber K. Trseglav). Toda resničnost je bolj kruta, saj tudi novi baterijski komandant podporočnik Veršinin (Boris Ostan) ni nič drugega kot človek, ujet v svoje osebne stiske. Ni močnih, odločnih in razsodnih, so samo ranjeni, bolni in hrepeneči, razlike so samo v podrobnostih, ki nam jih zaupajo v uri najgloblje stiske.
Vse erotične zveze, ki se oblikujejo ali se hočejo oblikovati, so »prepovedane«. Še najbolj problematična se je zdela sodobnikom ljubezen novega garnizijskega poveljnika, že drugič nesrečno poročenega Veršinina do prav tako poročene Maše. A tudi Irinina privolitev, da se omoži s Tuzenbahom, ki se deaktivira, ni stvar spontanosti in erotičnih čustev, ampak razuma in kalkulacije. Najbolj preračunljiva je Nataša, Andrejeva žena, tipična provincialka, ki ve, kaj hoče, in to tudi doseže: z laskanjem ali nasiljem, spletko ali trgovskim kontraktom.

     
fotografije Barbara Čeferin