Tom Stoppard Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva

Črna komedija

Koproducenta e.p.i. center in MGL

Premiera 17. decembra 2007

Predstava traja 1 uro in 30 minut.

fotografije Miha Fras

Prevajalec in režiser Jure Novak

Dramaturginja Magda Lojk

Kostumografka Mateja Benedetti

Scenograf Damir Leventić

Avtorja glasbe Tibor Mihelič Syed in Marko Brdnik

Lektorica Magda Lojk

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz Hamleta Williama Shakespeara v prevodu Milana Jesiha.

Igrajo

Gregor Gruden

Matej Puc

Janez Starina

Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva je zgodba, iztrgana iz Shakespearjevega Hamleta. Mlada plemiča, ki se ne zavedata, da sta stranska lika, dobita kraljevsko nalogo: izvedeti, kaj muči Hamleta. Znajdeta se v situaciji, ki je zanju prezapletena, in v zgodbi, ki je ne razumeta. Iz stranskih se prelevita v glavni nastopajoči osebi. Z več teksta. In z dodatnimi vprašanji, na katera morata poiskati odgovore. Rozenkranc in Gildenstern sta samo "živi" metafori, ki ponazarjata idejo kompleksne zmede identitet. Vsa njuna resničnost je zgolj navidezna in se znova in znova simulira, dokler vzdrži iluzija, dokler se ne pojavi nova realnost, ki je prav tako navidezna.

Stopparda je zgodnje dramsko delo (1967), po njegovih besedah "pobeg pred kaosom s pomočjo stila", lansiralo med najbolj znane dramatike dvajsetega stoletja. Stoppardov opus obsega prozo, igre za oder in radio ter scenarije za film in televizijo, zanj pa je avtor prejel že vrsto najprestižnejših nagrad. Dramo Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva je priredil za film, ki ga je sam tudi režiral.

Režiser uprizoritve Jure Novak se je odločil za izrazito avtorsko interpretacijo dela: z manjšo ekipo se je osredotočil na problem ustvarjanja, nastajanja, postajanja, tako v ožjem, umetniškem smislu kot tudi v širšem, življenjskem. Kaj nas dela, kar smo; kaj nas žene, kaj ovira; v čem smo gospodarji lastne usode, kje zgolj nemočne figure tujih?
Tako je nastala intimna, igralska predstava, ki z minimalnimi sredstvi pristopa h gledalcu neposredno, iskreno, hkrati pa ga povabi in zapelje v svet med svetovi, v vsakič vnovično nastajanje in postajanje, nekam med resničnost in domišljijo.