Kultni roman Vladimirja Nabokova je ob izidu razdelil mnenja ter postal in ostal svetovna prodajna uspešnica. Ira Ratej je za naš oder predelala Nabokovov lastni scenarij za film Stanleyja Kubricka.
Lolita je v naši zavesti, temo poznamo, takoj nas asociira na opolzkost, pohujšljivost … na seks in pedofilijo. Roman Lolita odpira številna etična vprašanja, predvsem pa glavna nit sledi popotovanju uma Humberta Humberta, ki preskuša našo liberalnost. Tudi Ira Ratej se je v predelavi scenarija osredotočila predvsem na profesorja Humberta Humberta (Boris Ostan) in njegovo zavest, njegovo realnost, njegovo doživljanje Lolite (Iva Krajnc) kot nimfice. Humbert je zaradi ujetosti v svoj um le tu in tam (ko se pripoved v romanu preklopi iz prve osebe v tretjo) zmožen videti, da je Lolita žrtev njegove anomalije. Na trenutke se mogoče celo zazdi, da ima Lolita moč nad Humbertom, vendar je vseeno on tisti, ki je močnejši, ki ima nadvlado v njunem odnosu. V tej zgodbi oba ves čas izgubljata, ker nista bila zmožna prevzeti teže odločanja: Lolita zato, ker je še otrok, Humbert zato, ker ima premočno željo.

Roman in scenarij
Roman Lolita je Nabokov končal poleti 1953 in leta 1955 je izšel pri pariški založbi Olympia, potem ko so ga štirje ameriški založniki zavrnili. Lolita je povzročila pravo eksplozijo groznih in sijajnih kritik. Odzivov sprva pravzaprav skoraj ni bilo, vse dokler ni pisatelj Graham Greene označil knjige kot eno izmed najboljših leta 1955. Dve leti je bila prepovedana v Franciji, v celoti pa je izšla na angleško govorečem območju šele pet let po nastanku. Leta 1958 je Lolita izšla pri ameriški založbi Putnam in v prvih treh tednih postala prodajna uspešnica brez spremljevalnih besa in ogorčenja, kakršna je doživela na stari celini. Razlogi se najverjetneje skrivajo v tem, da je najstniška seksualnost in delinkventnost zaradi popularnih filmov in glasbenih uspešnic, ki so ju tematizirali in nekritično idealizirali, že postala del ameriškega vsakdana. Roman je zbudil zanimanje režiserja Stanleyja Kubricka, da je leta 1958 pridobil avtorske pravice za snemanje filma in prosil Nabokova, naj pride v Hollywood in napiše scenarij. Na tej točki pa je Nabokovova obsedenost z detajli in bolestna natančnost pomenila oviro. Kubricku je namreč napisal scenarij za film dolžine petih ali šestih ur. Med drugim si je v njem namenil tudi majhno vlogo mimoidočega, ki lovi metulje in ga Humbert in Lolita srečata na polju med prvim potovanjem. Kubrick se je tega scenarija bolj malo držal. Nekaj dni pred premiero filma (13. junija 1962) je Nabokov na zasebni projekciji ugotovil, da je Kubrick velik režiser, da je Lolita prvorazreden film s sijajnimi igralci in da je od njegovega scenarija uporabljen le kak iztrgan delček. Nad končnim izdelkom je bil sprva presenečen, hkrati pa potiho zelo zadovoljen. Avtorji filma so ga vseeno podpisali kot soustvarjalca scenarija in tako je bil Nabokov leta 1963 nominiran za oskarja za najboljšo filmsko adaptacijo. Leta 1997 je Adrian Lyne ponovno posnel film, po scenariju Stephena Schiffa. Vlogo Humberta Humberta je odigral Jeremy Irons, v Kubrickovi različici pa James Mason.

Vladimir Nabokov
Vladimir Vladimirovič Nabokov, predstavnik modernizma in postmodernizma, je avtor številnih romanov, tako v ruskem kot angleškem jeziku, napisal je tudi več avtobiografskih del. Rodil se je 22. aprila 1899 v Sankt Peterburgu v premožni družini, ki je pripadala visokim krogom carske Rusije. Pet otrok pravoslavne družine Nabokov je od malega poučeval domači učitelj in tako je mladi Vladimir že zelo zgodaj poleg ruščine obvladal angleščino in francoščino. Prevajal je že od enajstega leta in za časopis Rul, ki ga je urejal njegov oče, je v ruščino prevedel Alico v čudežni deželi (njegov prevod še danes velja za enega najboljših prevodov Alice v katerikoli jezik). Družina je živela na posestvih, razpršenih po vsej Rusiji, poletja in zime pa preživljala na francoski Rivieri. Leta 1917, po oktobrski revoluciji in zmagi boljševikov, so Nabokovovi pobegnili na Krim in ostali tam 18 mesecev, potem pa leta 1919 odšli v Veliko Britanijo. Vladimir je začel jeseni na univerzi v Cambridgeu študirati slavistiko in romanistiko. Naslednje leto so starši z dvema sestrama odšli v Berlin, saj je bilo življenje v Angliji predrago, hkrati pa je nemško gospodarsko stanje omogočalo ruskim emigrantom udobno življenje. Leta 1922 so v Berlinu ruski monarhisti po nesreči umorili Nabokovovega očeta. To je mladega Vladimirja zelo zaznamovalo in se tudi pozna v njegovih delih, kjer osebe umrejo nenadno in nepričakovano (kot npr. Charlotte v Loliti). Po diplomi se je tudi sam preselil v Berlin, se poročil in 15 let živel družinsko življenje, potem pa leta 1937 pred vzponom nacizma emigriral v Pariz in po treh letih v Združene države Amerike. Leta 1941 je tam začel poučevati primerjalno književnost, predaval po vsej Ameriki in zasedel tudi mesto kuratorja lepidopterologije v Harvardskem muzeju primerjalne biologije. Leta 1945 je dobil ameriško državljanstvo. Nikakor ne gre zanemariti Nabokovove ljubezni do metuljev in njegovega dela na področju lepidopterologije. V znak spoštovanja do njegovega raziskovanja metuljev Severne Amerike je poimenovan cel rod modrih metuljev: Nabokovia.

fotografije Miha Fras