»Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj.
Na modrem nebu daljen in svetal
spet kot nocoj bo Orion sijal.«
(Gregor Strniša, Orion

Drago Jančar je Lahko konjenico napisal leta 2003, na Vidov dan leta 2006 pa je končal zadnjo verzijo, ki je bila krstno uprizorjena v »Beogradskem dramskem pozorištu« v režiji Milana Karadžića.
Drama, ki se nekje v samoti slovenskih hribov odigra pred novoodkritimi freskami podeželske cerkve, v župnišču in njegovi okolici, je pravzaprav drama novih družb v tako imenovani Novi Evropi. Je smešna, groteskna in hkrati tragična slika medčloveških odnosov, ki se zaradi novih vrednot – denarja, težnje po družbenem prestižu, uspešnosti za vsako ceno – zaostrujejo v vse bolj brezobzirne osebne konflikte.

Lahka konjenica
Jančarjeve like zaznamujejo določeni zgodovinski trenutki, avtor svojo zgodbo in like običajno osredišča okrog zgodovine, razumljene kot izrazito časovne kategorije. Njegovi literarni prostori pa pogosto ostajajo odprti in nedefinirani, tako svojo zgodbo načrtno »globalizira«. Lahka konjenica govori o sedanji slovenski družbi, ki je pod pritiskom akumulacije in globalizacije. Jančarjev svet Lahke konjenice, kot pravi Krištof Jacek Kozak, je že nekoliko postNKBMovski. V njem so divja privatizacija, tranzicijsko bogatenje, če se je le imelo dobre zveze, jeklene živce in trdo kožo, že mimo. Po divji in prevratni dobi se obča situacija spet umirja. Enim je socialni vzpon uspel, medtem ko večina take možnosti niti imela ni. Družba se spet hitro ukaluplja in ljudje bodo ostali na »svoji« strani, to pa še povečuje pritisk teh, ki so tako rekoč »pred vrati« uspeha. Uloviti morajo namreč še zadnjo priložnost, saj veliki vertikalni socialni transferji, ki so ustvarili kasto novih veljakov, niso več mogoči. Zdaj je prostora le še za javne, civilizirane menedžerske prevzeme. Jančar opozarja na proces izgube tradicionalnih vrednot in dejanskega razčlovečenja. To se kaže tudi v prostoru samega dogajanja igre. Nasproti razosebljeni urbani resničnosti Jančar postavi idilično sliko slovenskega podeželja, od koder prihaja glavni protagonist. Avtor pa gre pri določanju razlik med obema svetovoma še korak dlje. Slovensko podeželje je zaznamovano še s prisotnostjo cerkve (kjer restavrirajo fresko), kot nosilko krščanskih vrednot.
Pripoved o poslovnežu Maksu Globokarju (Aleš Valič), ki se mu v finančnih poslih nekaj zalomi, tako da se zlomi tudi sam, je moč brati kot še eno v vrsti Jančarjevih zgodb o padcu posameznika pod težo družbenih bremen in zahtev časa, v katerih se je znašel. V svoji spreobrnjenosti oz. želji po njej se zateče v svoje rodne kraje, kjer išče notranji mir in prostor za kontemplacijo. Vse do trenutka, ko stopi na oder, je Maks namreč predstavnik zgoraj opisane družbe, ki pa se želi odpovedati takšnim novodobnim vrednotam. Novi Maks se nam še najbolj razkriva v prizorih z restavratorko Marjano (Mojca Funkl). Gre za ponotranjeno spremembo, ki se je še sam ne zaveda popolnoma. Razlogi, ki ga pripeljejo nazaj domov, v okolje etičnih in tradicionalnih vrednot, pa so predvsem prenasičenost, neprestana gonja za »več«, utrujenost od praznine videza, zgroženost nad človeško majhnostjo in nepomembnostjo. V Maksa se je, po gonji za uspehom, prikradla želja po osmišljenju lastne eksistence. Maks se je ukvarjal s pretakanjem denarja, z obvaladovanjem ribarjenja po kalnem – s tem kot predstavnik nove elite, kot »tajkun« skrbi za svojo oblast. Največjo oblast ima namreč tisti, ki drži druge v negotovosti. Prav takšen je Maks in tako ga še  vedno vidijo antagonisti Lahke konjenice: Ben (Jožef Ropoša), Dolhar (Boris Kerč) in Tony (Vladimir Vlaškalić), ki z Maksovo ženo Heleno (Boninsegna) in ljubico Livijo (Jana Zupančič), kot seveda bogatim poslovnežem pritiče, z blatnimi čevlji vstopajo na prizorišče.
Sklicevanje na metafiziko okrona še simbolična sprememba freske … Na freski župnijske kapele Marjana namesto pričakovanih svetih treh kraljev, ki pod vtisom novice o Božjem rojstvu odhajajo iskat smisel sveta v Betlehem, odkrije koleno četrtega apokaliptičnega jezdeca, ki zlovešče napoveduje nesrečo, se pravi smrt. Umetnina torej ne nosi več sporočila, ki bi zmoglo preobrniti, spremeniti ali osmisliti svet, pač pa zmore le še grozljivo napovedovati, kaj ga bo uničilo. Toda tudi čez tisoč let, ko bo vse samo še »teman spomin«, bo nanj »daljen in svetal 1 Orion sijal«. 

Drago Jančar

SOJENJE JOHANU OTU
Iz romana Galjot izbral in priredil Tone Partljič
Drama SNG v Mariboru, 1978/79
Režija Janez Jemec

DISIDENT ARNOŽ IN NJEGOVI
Drama SNG v Ljubljani, 1981/92
Režija Zvone Šedlbauer

DISIDENT ARNOŽ IN NJEGOVI
Drama SNG v Mariboru, 1983/84
Režija Aleš Jan

VELIKI BRILJANTNI VALČEK
Drama SNG v Ljubljani, 1984/85
Režija Zvone Šedlbauer

VELIKI BRILJANTNI VALČEK
Drama SNG v Mariboru, 1984/85
Režija Petar Veček

VSI TIRANI MAMELUKI SO HUD KONEC VZELI ali LEX MORALIS PRIMOŽA TRUBARJA
Mestno gledališče ljubljansko, 1986/87
Režija Branko Kraljevič

KLEMENTOV PADEC
Mestno gledališče ljubljansko, 1987/88
Režija Janez Pipan

DEDALUS
Drama SNG v Ljubljani, 1987/88
Režija Zvone Šedlbauer

ZALEZUJOČ GODOTA
Drama SNG v Ljubljani, 1988/89
Režija Marko Sosič

DVOBOJ
Po noveli Antona Pavloviča Čehova
Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici. 1991/92
Režija Jože Babič

HALŠTAT
Slovensko stalno gledališče v Trstu, 1994/95
Režija Boris Kobal

ZALEZUJOČ GODOTA
Tateater Preddvor, 1994/95
Režija Marjan Bevk

HALŠTAT
Slovensko ljudsko gledališče v Celju, 1995/96
Režija Franci Križaj

ZALEZUJOČ GODOTA
SNG Drama Maribor, 1999/2000
Režija Vinko Möderndorfer

SEVERNI SIJ
Dramatizacija romana.
SNG Drama Maribor, 2005/06
Režija Mile Korun

KATARINA, PAV IN JEZUIT
Dramatizacija romana
SNG Drama Ljubljana, 2005/06
Režija Janez Pipan

KLEMENTOV PADEC
Gledališče Koper, 2005/06
Režija Jaka Ivanc

LAHKA KONJENICA
Mestno gledališče ljubljansko, 2007/08
Režija Zvone Šedlbauer

     
fotografije Tone Stojko, Miha Fras