Zgodba in ozadje

Igra En dan v smrti Jožce Rožce še zdaj vznemirja in šokira, zato je razumljivo, da je bila v letu svojega nastanka daleč pred svojim časom. Prva tabu tema je bila prizadeti otrok, o katerem v igri ne samo da se govori, temveč je praktično ves čas prisoten na odru. Druga tabu tema pa je bila za tisti čas osupljivo odkrito in drzno govorjenje o spolnosti. Igra razpira številna boleča vprašanja in dileme, ki so danes prav tako aktualni kot pred štiridesetimi leti, na primer vprašanja o življenju, družbi in veri: Kaj je sploh življenje in kaj ni? Kje lahko postavimo mejo? Je ubijanje upravičeno, opravičljivo? Vse to so dileme, o katerih protagonisti ne razpravljajo le med seboj, temveč se z njimi obračajo tudi na gledalca. Izstopanje igralcev iz dogajanja v direktno nagovarjanje občinstva vzpostavi poseben stik med nastopajočimi in gledalci. Podiranje četrte stene omogoča Nicholsu prehajanje med preteklostjo in sedanjostjo ter med resničnim in namišljenim svetom. Preigravanje vlog je tudi sestavni del življenja dekličinih (Viktorija Bencik, AGRFT) staršev, Špele (Mirjam Korbar Žlajpah) in Braneta (Gašper Tič). Da bi preživela ob neodzivni deklici, se zatekata v domišljijo, zbijata šale in uprizarjata skeče v zvezi z njo, vendar ne da bi se norčevala iz nje. Hkrati pa s tem zbijanjem šal lajšata situacijo in prikrivata globlje probleme njunega odnosa.
En dan v smrti Jožce Rožce je tudi drama o začaranem krogu nesreče, o kakršnih govorijo ljudje med seboj le potihoma, momljaje, šepetaje, sočutno, včasih celo s hinavsko privoščljivostjo - a vedno izogibajoč se soočenju in celoviti razgrnitvi družinskih skrivnosti. Od rojstva cerebralno prizadeta deklica Joži je središče tega začaranega, nesrečnega kroga. Znotraj oboda te stiske, ki jih bremeni, živijo z njo tudi starši, ki vse do konca drame ne najdejo poti iz nezavidljivega položaja. Bodo našli formulo preživetja šele po spustu gledališkega zastora?

Peter Nichols je imel štiri otroke, od teh najstarejšo deklico Abigail, ki se je rodila s hudo obliko cerebralne paralize in je pri enajstih letih umrla. To boleče doživetje in hudo življenjsko preizkušnjo je Nichols prelil v dramsko delo A Day in the Death of Joe Egg, v prevodu En dan v smrti Jožce Rožce. Otrokovo ime Joe Egg ni naključno - izhaja iz fraze "sitting about like Joe Egg", ki pomeni "posedati naokrog in se ne lotiti ničesar" - in je nedvomno prispodoba za stanje prizadete deklice.

Igra je bila krstno uprizorjena v Glasgowu leta 1967 in je dobila nagrado Evening Standarda za najboljšo igro leta. Leta 1968 se je uprizoritev preselila na londonski West End, takoj zatem je bila uprizorjena tudi v New Yorku in v številnih evropskih državah. Leta 1971 je doživela še filmsko upodobitev v režiji Petra Medaka in z Alanom Batesom v glavni vlogi.

O avtorju

Peter Nichols je eden izmed avtorjev, ki so v šestdesetih letih stopili na prizorišče britanske dramatike. V tem času se je britanska dramatika začela ukvarjati z resničnim življenjem. Lotevala se je tem, ki so bile do nedavna nedotakljivi tabuji: politike, spolnosti, drog, problemov marginalnih skupin - istospolno usmerjenih, starejših, invalidov … Mnogi Nicholsovi sodobniki, kot sta Osborne in Pinter, so segli veliko višje in si pridobili večjo slavo in veljavo, medtem ko je Nichols ves čas nekako ostajal v senci, čeprav so bila njegova dela izjemno pomembna in so ostro zarezala v takratni britanski prostor. V osemdesetih pa se je odločil dokončno umakniti iz javnega življenja. National Theatre je njegovo igro En dan v smrti Jožce Rožce (1967) uvrstil med sto najpomembnejših iger dvajsetega stoletja, za svoja dela pa je Nichols je prejel tudi nemalo nagrad. Ta dejstva govorijo, da njegov prispevek britanski dramatiki kljub vsemu ni zanemarljiv. Drži pa, da nikoli ni veljal za všečnega avtorja. Je sicer izjemno zabaven, iz rokava stresa duhovite domislice, vendar vsa ta komika ni sebi namen, ampak dregne v kakšno izjemno občutljivo in bolečo točko, da nam kot gledalcem postane nelagodno. Čim bolj smešen je Nichols, tem globlja razočaranja in občutke krivde nam izpoveduje. Marsikomu bi se zdelo, da je o tako resnih temah, kakršne izbira Nichols, že v slogu konvencionalnih črnih komedij težko pisati, on pa se jih loteva v slogu vodvilov. Sprva je pisal televizijske igre, potem pa je pri štiridesetih napisal dramo En dan v smrti Jožce Rožce (1967), za katero je bil odločen, da je pisana za gledališki oder.

Peter Nichols se je rodil leta 1932 v Bristolu, leta 1945 je bil rekrutiran v vojsko, po vrnitvi domov je med letoma 1948 in 1950 študiral igro, čeprav ga igralski poklic ni zanimal, ampak je že od nekdaj sanjal, da bo postal dramatik. Poprijel je za vsako delo, saj se s priložnostnim igranjem ni mogel preživljati. Delal je kot čuvaj parka, biljeter v kinu, prodajalec, potem pa je sledila epizoda poučevanja. Učiteljska leta so bila zanj prava mora, je pa prav takrat spoznal bodočo ženo in dobila sta štiri otroke. Najstarejša Abigail je imela hudo obliko cerebralne paralize in je pri enajstih letih umrla. To bolečo izkušnjo je Nichols prelil v dramsko delo En dan v smrti Jožce Rožce. Ob pisanju te igre je bral svoje dnevnike in nenadoma se je zavedel, da je tisto tragično vedno samo del zgodbe in da je poanta vsega naslednja: naj se zgodi katastrofa ali ne, življenje gre naprej. Pretresljivo dramsko tkivo je avtor izpisal na brechtovsko distančni način (ta sočutnemu občinstvu ponuja temeljit razmislek o bolečini sočloveka poleg nas). Pred nami se razvija živahno, barvito, tudi z nekakšnim razbremenjujočim humorjem, predvsem pa je briljantno v izrisu značajev in psiholoških situacij vseh likov, ki se znajdejo v njih.

fotografije Žiga Koritnik