Carmela in Paulino, kabaret na fino

"… obstaja veliko načinov, kako si lahko mrtev."
J. Sanchis Sinisterra, Ay, Carmela!

Paulino (Gašper Tič) in Carmela (Karin Komljanec), varietejska umetnika, ki med špansko državljansko vojno potujeta po podeželju, zatavata na ozemlje, ki ga nadzorujejo fašisti, Francovi pučisti. V zameno za življenje sprejmeta varietejski nastop pred frankisti in njihovimi žrtvami, na smrt obsojenimi vojaki iz Mednarodnih brigad. Kot je v spremni besedi k slovenski knjižni izdaji te drame zapisal njen prevajalec Igor Lampret, govori zgodba o umetnosti in eksistenci, ki sta ujeti med dve vojskujoči se strani. V Carmeli in Paulinu se porajajo dvomi, slediti samemu sebi ali biti za svoj mir in svobodo preračunljiv … biti moralen in slediti lastnemu imperativu … biti distanciran in hkrati vpleten, kakor tisti, ki sodelujejo. Kjer ni svobode, umetnosti ne more biti; zahteva po izrabi ustvarjalnosti v prid nekemu režimu terja od umetnika, da se odpove sebi, svoji osebni etiki. Kaj se zgodi s Carmelo? In kaj s Paulinom?

Ozadje

V obdobju med svetovnim vojnama, v drugi polovici tridesetih let, ko se po Evropi zvrstijo različne diktature, se oči svetovne javnosti zazrejo v nepričakovan spopad v Španiji. Državljanska vojna ni pomenila le spopada na bojiščih, ampak tudi spopad nasprotujočih si ideologij, ki se je kazal predvsem v kulturi in umetnosti. V Španiji sta obstajali dve sili, ki sta se v svojih etično-moralnih modelih izključevali. Republikanski model je bil osnovan na liberalizmu in je imel kulturo in izobraževanje za najvišjo vrlino in za ključ pri spreminjanju družbe. Na drugi strani je stal konservativni model z izhodiščno podporo Cerkve, veleposestnikov in velekapitala. Parlamentarna demokracija je bila v njihovih očeh otrok revolucije, posledica izločanja vpliva Cerkve iz države. Ta model so zagovarjali pučisti, vojaški uporniki proti republiki. Veliko intelektualcev se je odločilo za podporo eni ali drugi strani, prostora za nevtralnost preprosto ni bilo. Vseeno je večina stopila v bran republike. Pomembno vlogo pri širjenju ideologije je imela propaganda (predvsem plakati, sredi tridesetih pa sta se razvila še zvočni film in radio). Od oktobrske revolucije se je razvijalo t. i. agitacijsko gledališče, ki ga je v Španiji uporabljala predvsem republikanska stran. Začele so se razvijati različne gledališke aktivnosti, ki so postavljale nove temelje v odnosu ljudi do kulture. S podporo vlade sta se razvili Ljudsko in Lutkovno gledališče, ki sta delovali v okviru projekta t. i. Izobraževalnih misij. Na področju potujočega gledališča pa so bile zelo aktivne tudi univerzitetne gledališke skupine (La Barraca, El Buho). Skupni cilj vseh skupin pa je bila decentralizacija in deelitizacija kulture in njeno približanje najširšim množicam. Predstave so bile dobro obiskane (treba je povedati, da je bila nepismenost zelo visoka, zato je bilo gledališče, poleg radia, najboljši in skoraj edini način za širjenje idej med množice). 18. julija 1936 se je začela vojaška vstaja proti republiki in kmalu prerasla v državljansko vojno. Na začetku se je za kratek čas ustavila vsa gledališka dejavnost, vendar je kolektiv Nueva escena (Rafael Alberti in María Teresa León) začel uprizarjati agitacijsko-propagandne predstave. Velik pomen v vojni je imelo potujoče gledališče, v prvi vrsti kot razvedrilo in z namenom dvigniti moralo, uprizarjali pa so predvsem ideološkopropagandna dela, komedije enodejanke in klasične drame. Tudi nasprotna "nacionalistična" stran je uporabljala gledališče kot medij za širjenje idej med svoje ljudi: ustanovili so Nacionalno gledališko družbo, ki je uprizarjala predvsem klasična dela, nastajala pa so tudi propagandna gledališka dela. Teh je sicer na nacionalistični, frankistični strani manj in so tudi slabša od pisanja na republikanski strani. Za razumevanje dogajanja med špansko vojno je pomemben pogled na takratno gledališko dejavnost. Seveda je bilo gledališče podvrženo pretiravanju in je bilo ideološko zaznamovano na obeh nasprotujočih si straneh. Oboji so ljubili Španijo in se zanjo borili. Gledališče je bilo dobro sredstvo za širjenje idej in podžiganje sovraštva do nasprotne strani.

fotografije Tone Stojko