Zgodba:

V drugo gre rado (Faux départ, 2004) pripoveduje zgodbo o paru na pragu tretjega življenjskega obdobja in o tem, kako se petdesetletnica končno odloči za igralsko kariero, ki se ji je nekoč odrekla. Spoznali bomo zgodbo o dinamični in iskrivi petdesetletnici Odile, ki se je v mladosti odpovedala gledališki karieri zaradi ljubezni do svojega moža, zdaj že sveže upokojenega univerzitetnega profesorja zgodovine Jeana Marmiona. Odločila sta se, da bosta po njegovi upokojitvi zapustila Pariz in odšla na podeželje, kjer naj bi v miru dočakala zlato jesen življenja. No, ja, tako misli on, Odile pa ni pretirano navdušena nad selitvijo. Po zanimivem spletu okoliščin se zgodi nekaj, kar jima popolnoma spremeni načrte … "Zgodi" se zakonski trikotnik in pride do zarote … Toda Odilin in Jeanov tretji "partner" v zakonskem trikotniku ni kak ljubimec, ampak teater … K temu pripomore podnajemnica Diane, ki "osvoji" Odile s svojim študijem vlog, s svojo ljubeznijo do teatra in z vprašanjem: "Imate radi gledališče?" Po odgovoru: "Če imam rada gledališče! Bila sem igralka," steče "stroj" in skupaj s svakinjo Marie-Claire skujejo zaroto zoper Jeana, tako da lahko Odile, ki je nekoč že igrala, spozna, da "v drugo gre rado", in znova zaigra v gledališki uspešnici … Seveda je vmes srečno naključje, da si igralka Lise Vaugel polomi ude in "mora" naša Odile vskočiti. Seveda sledi srečen konec, saj Jean naposled le spozna, s kom ga žena vara. Z gledališčem!

Victor Hugo je nekje zapisal, da so štirideseta leta starost mladosti, petdeseta leta pa so mladost starosti … Vse se torej lahko znova začne …

Ozadje (povzeto iz gledališkega lista):

Jean-Marie Chevret je nedvomno rojen pod srečno zvezdo: s šestimi igrami na sporedu pariških gledališč v šestih letih se je ta mojster komedije usedel v srca francoskih gledalcev. Skrivnost Chevretovega uspeha je, da na lahkoten način obravnava sodobne teme. Njegovi liki so naši dobri znanci iz sosednje ulice, ki se jim sicer od srca smejimo, a jih vse prepoznamo, in tudi dogajanje z nekaj presenetljivimi preobrati kljub rahli karikiranosti ostaja prepričljivo. Poleg tega iz njegovih komedij zanesljivo "zadiši" francoski šarm. Chevret je mojster besede, poln izvirnih domislic, bliskovit in humoren, zato je dialog zgoščen in živahen, duhovite replike pa vedno zabeljene na pravem mestu in ob pravem času. Njegove igre so bulvarke in na to je prav ponosen. Ta žanr mu je všeč, kljub temu da marsikdo zviška gleda nanj. Piše igre o današnjem času z zelo aktualnimi temami. Ljudi želi ganiti in spraviti v smeh danes, zato ga ne skrbi, da so igre pisane za današnji čas in najverjetneje naslednje stoletje ne bodo več aktualne.

O avtorju (povzeto iz gledališkega lista):

Jean-Marie Chevret je po šolanju na Conservatoire de Tours končal študij na dvoletni igralski šoli Renéja Simona v Parizu. Pri dvajsetih je odpotoval v Grčijo. Kasneje je devet let delal v komerciali pri veliki turistični družbi, potem pa se je vkrcal na razkošno potniško čezoceansko ladjo in se najprej kot animator, kasneje pa kot umetniški direktor ladijskega gledališča podal na dolgoletna križarjenja po svetovnih morjih. Toda po šestnajstih letih plovbe je ugotovil, da pogreša življenje komedijanta, in se vrnil k svojemu poklicu ter začel pisati. Leta 2000 je napisal svojo prvo igro Skvot. Igralska izobrazba mu pomaga, da si zna predstavljati, kako se igralci počutijo in kaj potrebujejo. Leta 2004 se je tudi odzval ponudbi enega od gledališč in sprejel vlogo v svoji igri Kopiraj/Prilepi.

fotografije Miha Fras, Tone Stojko