Zgodba in ozadje:
Drama Škart postavi pred nas Marjana, Natašo, Miša in Tatjano, ki so precej značilni pripadniki srednjega razreda, razmeroma uspešni ljudje okoli tridesetih, ki nimajo otrok in delajo predvsem (za) poklicno kariero. Tu pa je tudi Marija, Marjanova mama, ki se je ob sinovem rojstvu zavila v molk in s tem obremenila sina do te mere, da se prav o ničemer ni sposoben odločiti. Škart se loteva resne tematike korupcije, vendar jo obdeluje na komunikativen, do bralca in gledalca prijazen način. Življenje zmeraj znova potrjuje rek: "Kar seješ, to žanješ." Tako se tudi Marjanovemu sodelavcu Mišu njegovo početje vrne kot bumerang in ga zadene v zasebnosti (tam, kjer je najobčutljivejši). V tem smislu je njegova izjava "Pa tukaj ne gre za življenja, a razumeš? Za en projekt gre," čisti cinizem in hkrati napoved njegove lastne usode.
V drami se prepletata dve zgodbi: Marjanova in Miševa, tri ženske pa so tu zato, da natančneje določijo oba moška. Osrednji brezbarvni Marjan živi v primežu svojih bližnjih: žene Nataše, sodelavca Miša in mame Marije. Marjan je človek brez lastne volje in hrbtenice, doma mu življenje vodi žena Nataša, v biroju pa sodelavec Mišo. Vse, kar počne, dela po naročilu in volji drugih, ki se jim ne zna ali ne (z)more upreti. Vzroki za to pa očitno tičijo v njegovem odnosu z materjo Marijo, ki si ga nikoli ni zares želela in ki se dejansko vede tako, kot da ga ne bi bilo. Kljub temu je Marjan do mame skrajno ljubeč in že kar preveč skrben sin. Mama ga spremlja in je stalno prisotna v njegovem življenju, tako doma kot v pisarni; tudi po tem, ko se z Natašo odločita oz. se Nataša odloči, da gre mama v dom starejših, jo Marjan vsak dan obiskuje. Nevidna in usodna vez, s katero se je Marjan privezal na mamo, se še najbolj pokaže po usodni nesreči Miševe neveste Tatjane, ko Marjan tone v depresijo in ostaja doma, namesto da bi hodil v službo, domov pa na koncu pripelje še mamo, in to brez Natašine vednosti. Marjan je skratka nekdo, s katerim vsi zlahka manipulirajo. Nataša je očitno ambiciozna ženska, ki pa ji v službi in privatno ne gre tako dobro, kot bi si želela. Mišo je preračunljiv in ciničen ženskar, ki se z novim dekletom Tatjano odloča za bolj resno skupno življenje. Vendar se stvari ne odvijajo tako, kot so si vsi skupaj zamislili ...
Škart - nekvalitetno blago - se skozi vso dramo kaže tako v odnosih kot v življenjih akterjev in tudi v povsem materialni sferi.

NATAŠA: Daj, reci kaj, jebenti! Skregaj se z mano! Imej, zaboga, vsaj o eni stvari svoje lastno mnenje! In prevzemi že enkrat malo odgovornosti za to pofukano življenje!
MARJAN: Prav.
NATAŠA: Pa ne, jebenti! Ne tega naredit, zato ker jaz tako pravim!
MARJAN: Ja …
NATAŠA: Mah daj, jebi se, no! Jebi se!

O avtorici:
Kim Komljanec se v gledališču in ob gledališču zadržuje že vse od otroštva. Njena mama je vodila mladinsko gledališko skupino v KUD-u France Prešeren. Lahko rečemo, da sestre Komljanec povezuje gledališče, saj je Karin igralka, Katja pa scenografka. Kim se udeležuje skoraj vseh gledaliških delavnic. Bila je v predzadnji generaciji na GILŠ-u, večkrat je tudi poskusila narediti sprejemni izpit na AGRFT. Zato je začela kot dramatičarka in režiserka ustvarjati v gledališki skupini Bube v KUD-u France Prešeren, kasneje pa je ustanovila tudi svoj zavod za kulturne dejavnosti Zofka. Dve sezoni je bila v SLG Celje zaposlena kot lektorica. Čeprav je po izobrazbi jezikoslovka, ji je izkušnja lektoriranja v gledališču odprla mnoga nova vprašanja. Škart je v obliki posameznih slik in prizorov začel nastajati leta 2004, v okviru mednarodnih delavnic projekta Leonardo v organizaciji JSKD. S prvo verzijo besedila se je Komljančeva udeležila mednarodne rezidence v londonskem gledališču Royal Court. Potem je nastala druga mnogo daljša verzija, preveč britanska, premalo slovenska. Med službovanjem v SLG Celje je ta druga verzija malce odležala in dozorela v tretjo verzijo, ki je tudi našla pravi naslov in pravega režiserja in pravi dom. V Škartu se razpre zgodba o dveh mladih parih in spremljajoči družbeni realnosti. Avtorici je blizu pisanje o družbeni stvarnosti, ki sega v polje intimnega, in po svoje družbena stvarnost vedno sega v polje intimnega.

fotografije Miha Fras, Tone Stojko