Ozadje in zgodba (povzeto po Mihi Javorniku iz gledališkega lista MGL):

Pisateljeva naloga je, da življenje osmisli v duhu tradicionalnih etičnih vrednot. A sredi burnih družbenih sprememb, kjer prične vrezovati v življenje težko zaceljene rane sovjetski totalitarni režim, se med začetniško gorečnost pisatelja naseli občutje strahu. Tipična stalnica Bulgakova so liki, ki govorijo o romantičnem konfliktu, v katerega se posameznik zaplete v iskanju svojega mesta v družbi. Bulgakov v svojih delih izraža misel o tem, da posameznik, zavezan etičnemu kodeksu delati dobro, ni dolžan za vsako ceno udejanjati svojega poslanstva v širšem družbenem kontekstu. Dovolj je, da ohrani stik z dobro mislečimi ljudmi, ki bodo v primernem zgodovinskem trenutku znali doživeti idejo Dobrega in s tem obnoviti izgubljene vrednote. Dobrota naj bi bila temeljna karakteristika človeka in hkrati gibalo zgodovinskega razvoja. Tu je že tesno spletena povezava s predstavo Jezusa Kristusa in Ješue han-Nasrija, preprostega polpotnega filozofa v romanu Mojster in Margareta. Razmislek o tragični usodi dobro mislečih ljudi vodi Bulgakova k raziskovanju zgodovine, v kateri odkriva usodno razmerje, slediti lastnemu imperativu ali zunanji volji (moči). Bulgakov pride do spoznanja, da umetnik, ki sledi idejnemu imperativu, postane prej ali slej žrtev oblasti. Ta ponovljivost razmerja in vzroki za to razmerje so osrednje vozlišče Bulgakovovega romana Mojster in Margareta, ki je zagotovo njegovo najbolj kompleksno delo. V literarni zgodovini se je zanj ustalila oznaka enciklopedični roman, saj njegova večplastna in zapletena organiziranost razkriva avtorjevo poglobljeno poznavanje zgodovinskih dejstev.

Kdo in zakaj pride čudno vročega dne meseca nisana (mogoče je bil april!) k Patriarhijskim ribnikom v Moskvi, kjer se pogovarjata pametni urednik Berlioz in vedno isti naivno mladi pesnik Bezdomni o tem, ali je bil Bog ali ni bilo Boga? Woland, ki se predstavi kot profesor zgodovine, a se izkaže, da je izvedenec v črni magiji na obisku v Moskvi. Tujec se zaplete v pogovor z vprašanjem, kdo naj bi potem upravljal svet, če Boga ni. Berlioz trdi, da ga upravlja človek sam, pa vendar, kako naj človek upravlja s svetom, ko ne more predvideti niti tega, kaj se mu bo zgodilo naslednji dan. Woland trdi, da je Jezus Kristus v resnici obstajal in da za to pač ni potreben noben dokaz, začne pa pripovedovati zgodbo iz Jezusovega življenja tik pred križanjem. V liku Bezdomnega se nedvoumno zrcali dilema pisatelja - ali pisati literaturo po naročilu, se udinjati ideologiji in postati uradno priznan in vpliven "umetnik" ali ostati zavezan lastni umetniški resnici. V pripovedi se na prepričljiv način prepletajo različni zgodovinski viri s svetopisemskimi zapisi o zaslišanju in križanju Jezusa Kristusa, poimenovanega Ješua han-Nasri.

Kdo si, mojster s psihiatrične klinike dr. Stravinskega, ki učiš mladega pesnika spoznavati, kako se vrti svet? Zakaj si vendar nesrečen, ko te Margareta ljubi? O, kam si šla, zdrava pamet, in kdo danes še vedno verjame v dobroto in večno ljubezen? Burka, ki si satira v komediji skozi tragedijo v eno samo zrcalo Ti vznemirjaš in pomirjaš.

Mihail A. Bulgakov je pisal Mojstra in Margareto dvanajst let in roman danes velja za eno največjih del v kulturi 20. stoletja … Saj velika večina vas že ve, druge pa še čaka, da boste jokali s smehom na obrazu …

O avtorjih:
Mihail A. Bulgakov se je rodil leta 1891 v Kijevu v Ukrajini. Leta 1909 konča gimnazijo in se vpiše na kijevsko medicinsko fakulteto. Leto pred tem spozna svojo prvo od treh žen Tatjano Lappa iz Saratova, kamor se na začetku prve svetovne vojne leta 1914 tudi preselita. Tam Bulgakov dela kot zdravnik v bolnišnici. Leta 1916 konča študij medicine in odide službovat v bolnišnico Rdečega križa. Med zdravljenjem otroka se okuži in si težave blaži z morfijem ter postane zasvojen z njim. Leta 1919 se znajde v vojaški bolnišnici v Vladikavkazu. V tem mestu dobi delo kot novinar pri lokalnem časopisu; to ga tako zaznamuje, da za vedno pusti medicino ter se posveti le še pisanju. Sprva dela še v Vladikavkazu kot vodja oddelka za literaturo, nato pa kot vodja oddelka za gledališče v tamkajšnjem Umetniškem sektorju vladikavkaškega revolucionarnega komiteja. Leta 1921 se preseli v Moskvo, se preživlja s pisanjem za različne časopise in revije ter postane član Društva sovjetskih pisateljev. Napiše roman Bela garda, povest Pasje srce, zbornik Dnevnik mladega zdravnika in povest Diaboliada. Za Moskovsko umetniško gledališče napiše dramatizacijo Bele garde z novim naslovom Dnevi Turbinovih in sodobno komedijo Zojkino stanovanje. Leta 1927 umaknejo z repertoarja Dneve Turbinovih in Zojkino stanovanje. Prepovejo tudi uprizoritev drame Beg. V Moskovskem komornem gledališču uprizorijo tudi njegov Škrlatni otok. Leta 1929 začne pisati prve osnutke romana Mojster in Margareta - Roman o hudiču in jih naslednje leto sežge skupaj z drugimi. Stalina prosi za dovoljenje za izselitev, vendar mu ne uspe. Stalin mu zagotovi mesto asistenta režije v MHAT-u in tam se kasneje preizkusi kot igralec. Leta 1934 doživijo Dnevi Turbinovih že petstoto ponovitev. Piše pa tudi novo redakcijo romana Mojster in Margareta. Leta 1936 se zaposli kot libretist v Bolšoj teatru. Leta 1939 s svojim prijateljem prebere celoten roman Mojster in Margareta, vendar je njegovo zdravje je vse slabše in 10. marca 1940 Mihail A. Bulgakov umre.

Miha Javornik je po končani osnovni šoli (1975) in Gimnaziji Bežigrad (1979) leta 1985 diplomiral na Filozofski fakulteti. Jeseni leta 1985 se je zaposlil kot mladi raziskovalec za obnovo na Katedri za ruski jezik in literaturo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in istočasno vpisal podiplomski študij na smeri sodobna ruska literatura. Leta 1989 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom 'Dva svetova' v romanu Mojster in Margareta M. A.Bulgakova. Od leta 1994 opravlja dela in naloge visokošolskega učitelja na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Javornik je sodeloval na več znanstvenih konferencah v domovini in po svetu. Od leta 1991 opravlja naloge urednika za primerjalno slavistiko pri reviji Jezik in slovstvo, od 1998 je član uredniškega odbora mednarodne revije Dialogism: An International Journal of Bakhtin Studies, ki izhaja v Bahtinskem centru, Sheffield, Velika Britanija.

O režiserju:
Jernej Lorenci se je rodil leta 1973 v Mariboru. Končal je študij režije na AGRFT v Ljubljani. Doslej je režiral v številnih slovenskih tako institucionalnih kot neinstitucionalnih gledališčih pa tudi na Hrvaškem (GDK Gavella, HNK Ivana pl. Zajca) ter v Bosni in Hercegovini (Sarajevsko vojno gledališče). Za svoje delo je dobil nekaj pomembnejših slovenskih in mednarodnih nagrad, na primer veliko Borštnikovo nagrado in veliko nagrado festivala Zlati lev v Umagu za predstavo Razmadežna, za predstavo Hrepenenje in smrt Sylvie Plath pa nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala Ex ponto in nagrado za najboljšo predstavo leta 2003 v BiH po izboru gledaliških kritikov, teoretikov in teatrologov. V Slovenskem mladinskem gledališču je zrežiral predstavi Poroka Witolda Gombrowicza in Ep o Gilgamešu Nebojše Popa Tasića. Slednja je na letošnjem Borštnikovem srečanju prejela nagrade za najboljše režijo, kostumografijo in scenografijo.

fotografije Žiga Koritnik, Miha Fras