Boris A. Novak je javnosti znan kot pesnik (Mojster nespečnosti, Alba), dramatik (Kasandra), prevajalec (Mallarmé, trubadurji) in mladinski pisatelj (Blabla); poučuje primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo novo igro Lipicanci gredo v Strasbourg je postavil na oder Mestnega gledališča ljubljanskega Zvone Šedlbauer, eden izmed najboljših sodobnih slovenskih režiserjev. Ta tragikomedija je nenavaden in učinkovit žanrski hibrid: je fantazijska in obenem realistična, poetična in hkrati satirična, s svojim etičnim angažmajem in aktualističnimi bodicami pa sodi tudi v politično gledališče. Pri pisanju igre je Novaku pomagala flamska pisateljica Monika van Paemel, avtorica romana Razlika: v njem govoreči lipicanec komentira tragične vojne v nekdanji Jugoslaviji (Mladinska knjiga, 2003).

Kratka zgodba in ozadje
Junaki tragikomedije so trije lipicanci - dva žrebca, Maestoso in Siglavy, ter kobila Europa (gre dejansko za imena linij lipicancev). Spričo agonije, ki jo že dlje časa preživljajo lipicanci v Lipici, se Europa genialno domisli, da bi odšli v Evropo - točneje: da bi se pritožili pri Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. V proceduralni razpravi se trije sodniki (angleški plemič, konzervativni nemški profesor prava in šarmantna Francozinja) odločijo, da konjske pravice sodijo pod jurisdikcijo tega sodišča. Kot priče nato nastopijo zgodovinske osebnosti, začenši s habsburškim nadvojvodo Karlom II., ki je l. 1580 ustanovil Kobilarno Lipica. Eden izmed prvih upravnikov Kobilarne, Slovenec Peter Jurko, govori o lipicancih na lirično slovanski način in kritizira Dunaj, kjer je treba "pustiti trebuh zunaj". Škotski slikar Hamilton je ovekovečil Lipico in lipicance na začetku 18. stoletja, ko so ti konji še imeli vse možne barve; šele pozneje je s sistematičnim križanjem bela barva prevladala. (Koža je pravzaprav temna, a jo preraste bela dlaka.) Vrhunec igre je pričevanje cesarice Marije Terezije, ki jo globoko gane današnja usoda njenih ljubljenih konj.
Tej zlati - oz. točneje: srebrni dobi - v zgodovini lipicancev, ki jo je še zmeraj mogoče občudovati v Španski dvorni jahalni šoli (Spanische Hofreitschule) na Dunaju, sledi bronasta doba, čas vojščakov in "junakov", nasilja in razdejanja: ne le vojaki in civilisti, tudi konji so žrtve vseh vojn! To obdobje predstavljajo pričevanja Napoleona I. Bonaparta, ameriškega generala Pattona (ki je zamenjal konjsko sedlo za tank) in jugoslovanskega maršala Tita. Kljub represivnemu komunističnemu sistemu je Tito rešil lipicance pred smrtjo od lakote, ko so ozkosrčni birokrati obravnavali "njegove" konje kot "sovražnike ljudstva".
Čeprav so demokratizacija, samostojnost in vstop v Evropsko unijo zgodovinski koraki za Slovenijo, imajo lipicanci močne razloge za pritožbe: finančni interesi, ki jih podpirajo politiki, ogrožajo Lipico in krasno, a v ekološkem smislu ranljivo območje Krasa. Ti zlovešči načrti, ki jih pred Sodiščem razkrije cinični odvetnik in poznejši minister slovenske vlade, utegnejo povzročiti zaton lipicancev v njihovi zgodovinski zibelki, v dramaturškem smislu pa označujejo njihovo "rjasto" dobo. Konec igre ne poda odgovora o prihodnosti lipicancev: odvisna je od nas samih.
Dramsko besedilo je mojstrsko napisano in vsak lik govori v zanj značilnem jeziku: aristokratski lipicanci kot bitja čiste lepote govorijo v verzih, ljudje pa v prozi.
Kljub satiričnim referencam je Novakova umetniška ambicija višja: tragikomedija Lipicanci gredo v Strasbourg odpira vprašanje usode krhke Lepote v času, ko vlada železna logika Denarja. Zgodba lipicancev je obenem simbol za usodo Slovencev in drugih malih, ogroženih narodov in vsakršnih manjšin. Zgodba lipicancev odseva tragične vrtince evropske zgodovine.

fotografije Miha Fras, Tone Stojko