Kratka vsebina:
Velika stara hiša. Skromno opremljena soba. Stara ženska in star moški, bolj revna in betežna kot ne. Nekoč sta bila poročena, zdaj sta že vrsto let ločena. A še vedno bivata v isti hiši. In sta na nek nenavaden način še vedno odvisna drug od drugega. Svoje dneve preživljata med vživljanjem v mehiške nadaljevanke in obujanjem spominov na pretekle čase; na čase, ko je vladal v državi komunistični režim. Toda mejo med resničnostjo in fikcijo pri tem sprotno in spretno zabrisujeta …

Zgodba in ozadje (povzeto iz gledališkega lista):
Zenta in Herman živita v veliki hiši v centru mesta. Njuno hermetično predvidljivo življenje ureja politika prek telefona in plavih kuvert in tako prevladuje nad vsemi nivoji njunega življenja in duha. Živita v kaosu, v katerem se rojevajo, delujejo in razgrajajo najnižje podrazumske sile, najbolj materialne, zlonosne in zaslepljene. Ostala sta brez vere. Izgubila sta dušo. Pozabila na luno. Živita iz dneva v dan. Brezbarvno, brez razloga. Duhovno in metafizično sta pohabljena, invalidna. Politika si je podvrgla njuno znanje in ustvarjalnost, pomendrala je njune osnovne človeške dejavnosti in ju spravila ob razum, kar pa ostaja od njiju, uporablja kot svoje sredstvo.
Ni več ideologije, ni več filozofije, ne umetnosti in znanosti. Ni metafizike. Nasilje, ki ga izvajata drug nad drugim, je samo na sebi znak njunega razpadanja. Usmiljenje in ljubezen sta razvrednotena. Utopije so razkrinkane, zlo je ugotovljeno. Politika ju povezuje v skupni tesnobi, ki je edini temelj njune eksistencialne in metafizične skupnosti.
Televizija in njeni retuširani junaki nastopajo kot dramatično, tragično razvedrilo, kot okrutna zabava, ki se ji predajata, ne da bi še zares verjela vanjo. Mislita, da je televizija edino, kar jima kljub vsemu še omogoča, da živita. V resnici pa umirata od televizije. Obsedena sta s televizijo in politiko. Televizija je skupaj s politiko njun novi opij, njun ideal, raj. Zenta in Herman nimata žive filozofije, ki bi ju lahko zbudila. Revolucionarnega privida si v bistvu sploh ne želita. Na volitve ne hodita več. Svoj nagon sproščata ob domačem ljubljenčku in televiziji. Država je njuno hišo, njun raj, spremenila v ogromen stroj, ki ju melje pod sabo.
Njuna zavest se bo prej ali slej prebudila in znova porodila vprašanji "zakaj" in "čemu". Spraševanje je že začetek odgovora. Razmišljanje prinaša potrebo, da bi šla še dlje, da bi se še globlje potopila v skrivnost, k njenemu izviru. Brez končnega cilja se ne bosta mogla zadovoljiti s svojo individualno usodo. Verjeti morata v prihodnost. Politika ni zmogla popolnoma izničiti njunega duha. Ni jima vzela tistega, kar v bistvu sta: človeški bitji.

O avtorici:
Latvijska pisateljica Mara Zalite se je rodila 18. februarja 1952 v Krasnojarsku, v družini, ki jo je politično zatiral sovjetski režim. Leta 1956 se je s starši vrnila v Latvijo in leta 1975 diplomirala na Filološki fakulteti Latvijske univerze. Delala je kot tehnična pomočnica v Latvijskem pisateljskem društvu, vodila Studio mladih pisateljev in bila svetovalka za poezijo pri reviji Liesma in glavna urednica literarne revije Karogs. Zadnja leta dela v avtorski agenciji AKKA/LAA in je predsednica Združenja latvijskih avtorjev.
V sedemdesetih so bili temeljni motivi njene poezije problemi mladih, odsev nihilističnih in odtujitvenih teženj, iskanje življenjskega smisla. V osemdesetih je postala njena poezija bolj filozofska, čustveno nabita in polna tragičnega občutja. Vzporedno s poezijo se je Mara Zalite posvečala dramatiki: napisala je več iger, v katerih prepleta aktualne in večne motive, zgodovino in sodobnost, vsakdanjost in simboliko.
Mara Zalite piše tudi librete za rokovske opere. Lačplesis (latvijski narodni junak) iz leta 1988 ni bil samo del popularne glasbe, ampak tudi politično pomemben dogodek. V času, ko je Sovjetska zveza razpadala in se je rojevalo novo upanje, da se Latvija osvobodi izpod okupacije, so dobile zgodovinske in mitološke teme, obdelane v rokovski operi, nov pomen. Ustvarjalni slog Mare Zalite je natančen, čustveno nabit in blizu folklorni metaforiki. Mara Zalite je prejela več literarnih nagrad, med njimi ugledno Herderjevo (1993), ki jo podeljuje nemška Toepferjeva ustanova. Dela Mare Zalite so prevedena v nemščino, ruščino, angleščino, estonščino, švedščino, češčino in druge jezike, zdaj tudi v slovenščino.

fotografije Tone Stojko in Žiga Koritnik