KRATKA ZGODOVINA IZHAJANJA

 

 

Knjižnica MGL sodi med najstarejše specializirane teatrološke edicije v Evropi in svetu. V svoji dolgi in bogati zgodovini je doživljala boljše in slabše čase, toda doslej ni minilo leto, ko ne bi izdali vsaj ene knjige. Za dragoceno knjižno dediščino Dušana Moravca, ki je leta 1958 postal njen ustanovitelj in prvi urednik, je skrbelo šest naslednikov: Dušan Tomše, Tone Partljič, Vili Ravnjak, Tanja Viher, Alja Predan in sedanja urednica Petra Pogorevc.

 

Kot je v monografiji 50 let MGL zapisal Dušan Moravec, je vsak od dosedanjih urednikov dal zbirki svoj »poseben (in oseben) odtis«. Seveda pa so se v slovensko gledališko zgodovino s še posebej velikimi črkami zapisali tisti trije uredniki, ki so imeli Knjižnico MGL priložnost urejati daljši čas: poleg Dušana Moravca še Dušan Tomše in Alja Predan.

 

Dušan Moravec je od leta 1958, ko je kot 1. zvezek Knjižnice MGL izdal Večer v čitavnici Miroslava Vilharja, do leta 1966, ko je zapustil mesto urednika, objavil 35 zvezkov. Notranjo strukturo zbirke je zasnoval v štirih tematskih sklopih: objavljal je izvirna dramska besedila, ki so bila uprizorjena na odru našega gledališča, teatrološko publicistiko, gledališke memoare in priročnike. V njegovem uredniškem obdobju je bil poudarek na objavah knjig slovenskih avtorjev, kar je bila logična odločitev glede na to, da je bilo za tedanje založniške razmere povsem edinstveno knjižno zbirko potrebno že iz načelnih razlogov najprej utemeljiti na delih domačih piscev in šele na teh temeljih razširiti gledališka obzorja tudi v mednarodni prostor.

 

Prve prevode svetovne literature je Knjižnica MGL izdala v obdobju urednikovanja Dušana Tomšeta, ki je trajalo od 1966 do 1986 in je torej zajelo celih dvajset let. Prevodi temeljnih del, kakršna so Prazen prostor Petra Brooka, Revno gledališče Jerzyja Grotowskega, Sistem Konstantina Sergejeviča Stanislavskega ali Tehnika drame Gustava Freytaga, so se zapisali v zgodovino kot prelomna značilnost Tomšetovega uredniškega obdobja, v katerem je zbirka tudi sicer doživela pomemben razcvet. Leta 1987 je uredništvo zbirke prevzel Tone Partljič, ki je ponovno namenil velik poudarek objavam izvirnih del; med drugim je takrat izšla tudi ambiciozna posthumna zbirka zapisov dramaturga Marka Slodnjaka, ki sta jo uredila Janez Pipan in Ivo Svetina ter ji dala naslov Bolečina in moč. V krajšem medobdobju na začetku devetdesetih sta Knjižnico MGL urejala Vili Ravnjak in Tanja Viher, ki sta med drugim objavila Teorije gledališča Marvina Carlsona; delo je prevedla Alja Predan, ki je bila v tretjem zvezku leta 1994 že navedena kot nova urednica. V poldrugem desetletju je Knjižnico MGL obogatila tako s prevodi temeljnih del »klasikov« gledališke teorije – od Artauda in Craiga preko Klotza, Pavisa in Melchingerja do Ubersfeldove – kot z izvirnimi študijami slovenskih teoretikov in praktikov, med katerimi zlasti izstopata Rabe sočutja dramaturga Igorja Lampreta ter Biti z igro režiserja Mileta Koruna. Produkcijsko najbolj zahteven podvig, ki ga je v svojem uredniškem obdobju izpeljala Alja Predan, pa je že razprodana slovenska izdaja Gledališkega slovarja Patricea Pavisa, ki je 1997 izšla v prevodu Igorja Lampreta.

 

Odkar je uredništvo Knjižnice MGL leta 2007 prevzela Petra Pogorevc, se zbirka usmerja v strateško obravnavo heterogenosti sodobnih gledaliških praks ter kaže okrepljeno zanimanje za njihov širši kulturni in družbeni kontekst. V minulih treh letih je v vsebinsko in oblikovno prenovljeni Knjižnici MGL izšlo pet naslovov. Leta 2008 smo izdali Prigodnice Mile Kačič, zbornik Drama, tekst, pisava ter zbirko intervjujev Režija in igra Josette Féral. Leto 2009 sta v Knjižnici MGL zaznamovali slovenski izdaji dveh del, ki ju odlikujeta ne samo svežina in prodornost teoretske misli, temveč tudi njuna sodobnost in interdisciplinarnost: K norosti (in revoluciji): branje Ivane Sajko ter Izčrpavajoči ples. Uprizarjanje in politika giba Andréja Lepeckega. V letošnjem letu načrtujemo dvoje izborov: dramaturška poezija Nebojše Pop-Tasića bo izšla v knjigi z naslovom Dobesednosti, teoretski eseji francoskega vsestranskega gledališkega ustvarjalca Valèra Novarine v izboru Primoža Viteza pa v knjigi Govorjeno telo.