Zbornik bomo predstavili na novinarski konferenci v sredo, 21. januarja, ob 11. uri v foajeju MGL. O njem bodo spregovorili avtorji izvirnih študij dr. Blaž Lukan (dramaturg, kritik in teoretik, predstojnik Oddelka za dramaturgijo na AGRFT), dr. Barbara Orel (kritičarka in teoretičarka, docentka na AGRFT, selektorica Borštnikovega srečanja) in Maja Šorli (dramaturginja, mlada raziskovalka na AGRFT) ter urednika zbornika dr. Tomaž Toporišič (dramaturg v SMG, kritik in teoretik, docent na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem) in Petra Pogorevc (dramaturginja v MGL, urednica zbirke Knjižnica MGL).

O knjigi

Zbornik razprav Drama, tekst, pisava, ki sta ga uredila Petra Pogorevc in Tomaž Toporišič, je izšel decembra lani kot 148. zvezek Knjižnice MGL. Zastavlja serijo teoretskih preizpraševanj o mutacijah dramske in »ne več dramske« pisave ter gledališča in scenskih umetnosti, kot jih je beležila druga polovica 20. stoletja, izkristaliziral pa prehod v novo tisočletje.

Če se je v zadnjih dveh desetletjih zdelo, da je tekst v gledališču ponovno začel pridobivati na moči, je postalo enako očitno dejstvo, da tudi drama ni več besedilna forma, v katero bi se avtomatično prelevili za gledališče napisani teksti. Znotraj teoretskega polja so levitve drame in teksta proizvedle nove definicije tekstovnega, dramskega oziroma »ne več dramskega«, postdramskega, rapsodičnega v sodobnem gledališču.

Knjiga vsebuje poglobljene analize dekonstrukcije teksta, ki lahko pomembno prispevajo k razumevanju in zgodovinjenju levitev dramskih in scenskih pisav, kakršnim smo tudi v slovenski gledališki praksi priča že vsaj od konca šestdesetih let.

Zbornik obsega 307 strani v broširani vezavi, poleg 12 študij domačih in tujih avtorjev vsebuje tudi bibliografijo, imensko kazalo in 20 črno-belih fotografij. V njem so s svojimi prispevki zastopani naslednji teoretiki in praktiki gledališča: Elinor Fuchs, Heiner Goebbels, Bojana Kunst, Hans-Thies Lehmann, Blaž Lukan, Barbara Orel, Patrice Pavis, Gerda Poschmann, Jean-Pierre Sarrazac, Małgorzata Sugiera, Maja Šorli in Tomaž Toporišič.

Iz Uvoda

»Eno temeljnih izhodiščnih vodil pri nastajanju knjige je bila gotovo uredniška želja, da bi z njo pripomogli k ustrezni refleksiji, analizi in zgodovinjenju raznolikih sodobnih rab teksta, kakršne lahko v slovenski scenski praksi sicer že razmeroma dolgo spremljamo, pa vendar je njihov prispevek k razvoju slovenskega gledališča in scenskih umetnosti pogosto ostajal v senci manj daljnosežnih projektov, bil nemalokrat spregledan ali pa vsaj ne dovolj pojasnjen in razumljen. Izvirne študije slovenskih piscev, ki se lotevajo primerov iz tukajšnje prakse, smo si tudi zaradi tega želeli povezati v novo celoto s prevodi nekaterih temeljnih študij tujih avtorjev, ki na podlagi primerov iz lastnih držav po eni strani začrtajo primerljiv mednarodni kontekst, po drugi pa vzpostavijo ustrezno teoretsko orodje za refleksijo in analizo besedil. Vztrajali smo tudi pri tem, da bomo slednja opazovali na sceni in jih analizirali iz dvorane.«