Umrl je Slavko Cerjak, izvrsten dramski igralec, sijajen človek. Star je bil komaj 52 let. Na drugo stran je odšel s šokantnim pogumom, pri polni zavesti. Tako pokončne drže ne vidimo vsak dan, celo v knjigah o čem podobnem redko beremo. In kot da je zavest o lastni končnosti dodatno zgostila vse, kar je kot umetnik še skritega nosil v sebi, so se pred nami, gledalci minulih sezon, v pohitenem tempu zvrstili še zadnji dragoceni igralski čudeži. Slavko Cerjak je žarel v tisti posebni svetlobi, ki lije na pesnike, namenjene zgodnji smrti. Če bi naš čas ne bil tako poln bizarnega divjanja, bi luč morda zaznali že prej. Verjamem, da vsak človek raste iz neke osrednje lastnosti. Cerjak je rasel iz svoje neskončne ljubeznivosti. To ni fraza in ni posthumni poklon. Je preprosta resnica.
Rojen 6. februarja 1956 v Brežicah. Obiskuje tamkajšnjo gimnazijo, nato ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.  Prvo profesionalno vlogo odigra v Eksperimentalnem gledališču Glej – v uprizoritvi Zapiski o sistemu Vitomila Zupana.
1. septembra 1979 se zaposli v Mestnem gledališču ljubljanskem in ostane član umetniškega ansambla tega gledališča skoraj trideset let, vse do danes. V omenjenem času na matičnem odru ustvari več kot 50 vlog, med njimi Ferdinanda v Schillerjevi drami Spletka in ljubezen, Hajmona v Smoletovi Antigoni, Klavdija v Hamletu, Kazimirja v igri Kazimir in Karolina Ödöna von Horvátha, Jamesa Leedsa v Otrocih manjšega boga, Josefa K. v Kafkovem Procesu. Pa Petruchia v Shakespearovi Ukročeni trmoglavki, Tugomerja v istoimenski igri Vilija Ravnjaka, Kontrabasista v Süskindovi monodrami Kontrabas, Henryja Higginsa v Pigmalionu Georgea Bernarda Shawa. Bil je Hjalmar Ekdal v Ibsenovi Divji rački, bil je Pavel Afanasjevič Famusov v Gribojedova Gorje pametnemu. Bil je Adler, Duh, Jean, Stražnik, Clare Quilty …
Kot gost je nastopal v SNG Drami Ljubljana, v SNG Drami Maribor, v Prešernovem gledališču v Kranju, v Lutkovnem gledališču Jože Pengov, v SNG Operi in baletu Ljubljana …
Za svoje najboljše stvaritve je prejel več nagrad, med njimi Borštnikovo, Severjevo, Dnevnikovo, nagrado zlata ptica …
Obsežna sta tudi njegov filmski in televizijski opus: Leta odločitve, Dediščina, Razseljena oseba, Primož Trubar, Doktor, Čisto pravi gusar …
Zanj značilne so zanimive in izredno natančno oblikovane vloge v radijskih igrah.
Leta 2001 je Slavko ustanovil Satirično gledališče Cerjak in se kot mentor in režiser vrnil v rodne kraje. V gledališkem listu ob uprizoritvi Srednjeveških pridig in balad nekaj malega piše tudi o sebi. Eden od odlomkov se zdi še posebej značilen:
»Vrednost svojega dela vidim v vzpostavljanju odnosov in vezi. Vsak trenutek me postavlja v nov odnos: do dramatika, pesnika, režiserja, soigralca … gledalca. Do prostora in časa, v katerem živim. Vsak trenutek tega mojega igralskega načina življenja pa je seveda nujno negotov. Odnos ni nekaj, kar vnaprej poznam. Ne morem in ne smem vedeti, kakšen bo. Moram ga soustvariti, prepustiti se moram vsakršnim presenečenjem. Ja, tudi nevarnostim. In tako je bilo na začetku tega procesa, ki bo rodil predstavo Srednjeveške pridige in balade Janeza Menarta. Nisem pedagog, nisem režiser. Dijakinje in dijaki niso igralci, niti avdicije nisem imel. Podjetje, ki sem ga ustanovil (Satirično gledališče Slavko Cerjak in drugi d.n.o.) nima kapitala, jamčim s svojim imetjem. Nevarno! Pa vendar ni! Ker obstajajo odnosi, ki so mi že dolgo znani in dragi – z mojimi prijatelji. Z njimi je mogoče vse!«
To je napisal Slavko Cerjak, ta rafinirani, nemirni iskalec. Umetnik, ki je bil neskončno skromen in neskončno zahteven obenem. Eksaltirano navdahnjen in zadržano plah obenem.
Večine gledaliških nastopov Slavka Cerjaka se zelo natančno spominjam. To se mi zdi pomembno, kajti prepričana sem, da so za našo minljivo gledališko usodo od vseh zapisov še vedno najdragocenejše slike, shranjene v glavah in srcih gledalcev. Slavko Cerjak je bil eden od pomembnih igralcev Mestnega gledališča ljubljanskega in je kot tak nenadomestljiv. Ostaneta nam žalost in nezaceljiva vrzel v igralskih zasedbah.

Barbara Hieng Samobor