Na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, ki je bila v četrtek, 7. februarja, ob 20. uri v veliki dvorani SNG Maribor, je predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Dušan Jovanović podelil Prešernovi nagradi in nagrade Prešernovega sklada.  
Ponosni smo, da je nagrado Prešernovega sklada prejel tudi igralec stalnega igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega Uroš Smolej za vlogo Konferansjeja v mjuziklu Kabaret avtorjev Joeja Masteroffa, Johna Kanderja in Freda Ebba.
Za to vlogo je prejel že Severjevo nagrado 2006, Dnevnikovo nagrado 2007 in Borštnikovo nagrado 2007. Za vse te veličastne nagrade, ki jih je Uroš prejel za vlogo v Kabaretu, mu lahko iz srca čestitamo.
Od premiere 19. septembra 2006 je skupaj s soigralci odigral že 74 Kabaretov. S svojim odličnim Konferansjejem pa je vsekakor pripomogel k uveljavitvi in prepoznavnosti glasbenega žanra (mjuzikla) v slovenskem gledališkem prostoru.

Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada:
Uroš Smolej
za vlogo Konferansjeja v mjuziklu Kabaret avtorjev Joeja Masteroffa, Johna Kanderja in Freda Ebba v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega

Obrazložitev:
Ni naključje, da Uroša Smoleja praviloma gledamo v nosilnih vlogah: njegova prisotnost na odru je drugo ime za karizmatično odrsko prezenco, zavidljivo psihofizično kondicijo, premišljeno izbiro in rabo različnih igralskih sredstev ter izostren občutek za samonadzor. V gledalcu prebuja ne samo občudovanje, temveč tudi čudenje, saj svoje igralske nastope pregnete z žarom in eleganco, kakršna lahko na gledališkem odru pričarajo samo največji mojstri igralskega poklica. Večobrazna figura Konferansjeja zajame več kot zgolj enega od fiktivnih prebivalcev Berlina v času vzpona nacionalsocializma. Izdatno maskirani in z bleščicami posuti Konferansje, ki postane gledalčev vodnik po dekadentni nemški prestolnici v senci vse bolj realne grožnje druge svetovne vojne, namreč kameleonsko razpade tudi na vrsto epizodnih likov. Obenem Konferansje v formalnem ustroju celotne uprizoritve ne nastopa v eni sami funkciji, temveč prehaja z ene dogajalne ravni na drugo, s čimer med prizori v uprizoritvi vzpostavlja in osmišlja gosto mrežo dramaturških in režijskih povezav. Je nič več in nič manj kot sijoči emblem celotne uprizoritve oziroma v njej prikazanega sveta: protagonist, povezovalec in komentator točk oziroma prizorov, ki se pred gledalcem v vratolomnem tempu sestavljajo v koherentno uprizoritveno celoto.

Odlomki iz kritik:
Brisanje mej med različnimi ravnmi dogajanja izpostavi vlogo Konferansjeja; ta ni samo zapeljivec in povezovalec dogajanja, temveč je tudi demiurg, gibalec vsega dogajanja in obenem komentator, in zdi se, da ga Uroš Smolej odigra več kot imenitno, s slastjo in scela, s poudarjeno masko, ki jo nadgrajuje z izredno mimiko, njegovo do konca obvladano pačenje, krivenje ustnic in ves čas neujemljiv, izmikajoč se in sugestiven pogled pridejo spet enkrat polno do izraza, s prepoznavno obvladano gestikulacijo je ves čas na robu mefistovstva in androginosti, hotene, natančno odmerjene lascivnosti in že njenega komentarja, odmika, kar še stopnjuje takrat, ko prisostvuje za stopnjo resnejšemu dogajanju ... (Matej Bogataj, Delo, 23. 9. 2006)

Uroš Smolej naredi nekaj, kar se zdi skoraj nemogoče: z zmuzljivostjo in dvoumno moškostjo, z neverjetnimi premenami giba, glasu in izraza se postavi ob bok tistemu Konferansjeju, ki nam je vsem služil kot pravo utelešenje, to pa je Joel Grey iz Fossejevega filma Cabaret. (Tanja Lesničar-Pučko, Dnevnik, 25. 9. 2006)

Smolejev Konferansje je vitek, močno naličen, samozavestne drže, predrzen. Niti za trenutek ne podleže pritiskom drugih ali javnosti, vedno se znajde, izmuzne in spremeni v tisto, zaradi česar mu drugi ne morejo do živega. V njegovi interpretaciji je prej hudič kot mezdni delavec, izmuzljivo elegantnega giba, samosvojega govora, samozavestnega petja in plesa. (Andrej Jaklič, Delo – Polet, 28. 9. 2006)

Osrednjo vlogo kabaretnega Konferansjeja igra Uroš Smolej, ki mojstrsko združuje norčavost, ekstravaganco in ranljivost. Njegov lik je kombinacija dvornega norca in kabaretnega plesalca; mimika, gestikulacija in ples Uroša Smoleja so izdelani do najmanjših detajlov; prevzame pa nas tudi s čustvenim nabojem, saj prav on s svojimi opazkami in kretnjami podčrtuje čustvene tone različnih situacij in zgodbo pripelje do bridkega konca.
(Mirjam Novak, Naša žena, 8. 11. 2006)

... nedvomno pa izstopa izvrstna interpretacija Uroša Smoleja v vlogi Konferansjeja, ki v kombinacijo gibalne in pevske vnaša tudi elemente prepričljive mimične odrske izraznosti. (Petra Tanko, Radio Slovenija – Danes do trinajstih, 20. 9. 2006)