William Shakespeare
Vihar

Avtorica priredbe Raquel Carrió
Režiserka Lilliam Vega

Igrajo Julio Rodríguez, Jacqueline Briceno / Liliam Vega, Juan Pablo Zapata, María Eugenia Rodríguez in Jorge Carlos Oveida.

Vihar (A Tempest) je eno izmed bolj enigmatičnih in intrigantnih del slavnega angleškega dramatika Williama Shakespearja. Ta »romantična« drama, v kateri se prepletajo preteklost s prihodnostjo in Stari svet z Novim, je doživela že mnogo različic in interpretacij. Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega vam predstavljamo Una tempestad miamijskega gledališča Teatro Avante. V priredbi Raquel Carrió Shakespearjev Vihar zaživi v magičnem svetu, v katerem so možne prav vse spremembe, tudi tiste najbolj čudaške. Vihar je prikazan kot nenavadne sanje na nežnih tleh našega sveta, ki je hkrati poln bojev in iluzij. Režiserka Lilliam Vega ta fantazijski svet z gibom in glasbo skoraj halucinatorično prikaže gledalcu, ga pripravi do tega, da ne le misli in čuti, temveč da se tudi prepusti svoji domišljiji.
Teatro Avante je neprofitna kulturna organizacija, ki s svojimi predstavami gostuje po vsem svetu in za svoje delo prejema številne nagrade. Njen glavni namen je ohraniti špansko kulturno dediščino, zato se na njenem repertoarju najpogosteje znajdejo avtorji, ki pišejo v španskem jeziku.

Koncept
Vihar in Sen kresne noči sta najskrivnostnejši Shakespearovi igri. Prvi zaradi nenavadno zasnovanega prizorišča – čarovnega in neznanega otoka, na katerem Prospero, Kaliban, Miranda, Ariel in evokacija mitične čarovnice Sikorakse ustvarjajo vizijo, v kateri se prepletajo preteklost in prihodnost, Stari in Novi svet, in tako ustvarijo presenetljivo sodobno zgodbo. Zato ima ta pripoved tudi toliko različic in interpretacij. A če govorimo o pripovedi, je najbolj fantazijska in protislovna gotovo Sen kresne noči. Kakšna je ta nenavadna zabava, ki ima korenine v najstarejših poganskih mitih in v kateri je mogoče razbrati Ovidija, Vergilija in druge antične pisce ter skupek mitov in ljudskih pripovedk, ki so se v evropski kulturi prenašali z ustnim izročilom? Avtor izbere za svoja razmišljanja dva fizična in čustvena prostora – gozd in naravni svet (ali hrepenenje po takšnem stanju narave). Igra domišljije ali pesniška svoboda, s katero je mogoče raziskovati najbolj zapletena stanja človeškega ravnanja? Igra spreminjanj nam razkriva več kot zgolj preprosta in ponavljajoča se dvoumja, značilna za Komedijo. V obeh delih gre v resnici za ustvarjanje magičnega prostora, v katerem so mogoče vse, še tako nenavadne različice. Iz te skupne točke izvira zamisel, da bi prekrižali ti dve pripovedi, ali bolje, da bi brali Vihar kot nenavadne sanje v toplih krajih tega Našega sveta, prav tako polnega srečanj in iluzij.