V gledališko sezono 2006/2007 smo vstopili s prvo slovensko uprizoritvijo znanega broadwayskega mjuzikla Kabaret avtorjev Joeja Masteroffa, Johna Kanderja in Freda Ebba v režiji Stanislava Moše, ki je sicer režiser in direktor Mestnega gledališča Brno. Danes, po 65 ponovitvah, se je uvrstitev tega žanra v repertoar Mestnega gledališča ljubljanskega pokazala za pravo. "Glasbena komedija je žanr, ki smo ga Slovenci premalo gojili, da bi mu lahko pripisali dimenzijo tradicije. Želja po taki uprizoritvi je pa bila zelo prisotna v vsakem gledališču, tudi v našem. V našem igralskem ansamblu imamo odlične posameznike, ki zelo dobro obvladajo tudi glasbeni element. Zato je uvrstitev tega žanra tudi velik in povsem nov izziv za igralski ansambel, obenem pa korak dalje v iskanju nove publike, ki ljubi tak žanr, pa ne more do njega." (Boris Kobal)

Poleg zadovoljnega občinstva, predstavo si je namreč ogledalo že več kot 22. 000 gledalcev, Severjeve in Dnevnikove nagrade, ki ju je prejel Uroš Smolej, so nam v veliko priznanje tudi tri nagrade Borštnikovega srečanja. S ponosom sprejemamo nagrade, ki nam jih je soglasno dodelila strokovna žirija Borštnikovega srečanja v sestavi Vesna Jurca Tadel, Majda Križaj, Aleksandar Milosavljević, Rok Vevar in Iva Zupančič. Poleg še štirih igralcev sta enakovredni igralski nagradi prejela Uroš Smolej za vlogo Konferansjeja in Jette Ostan Vejrup za vlogo Fräulein Schneider v predstavi Kabaret v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Mjuzikel Kabaret v režiji Stanislava Moše je prejel tudi nagrado za estetski preboj.

Obrazložitve strokovne žirije:

ENAKOVREDNI IGRALSKI NAGRADI Urošu Smoleju in Jette Ostan Vejrup

Uroš Smolej za vlogo Konferansjeja v predstavi Kabaret v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega - soglasno

Konferansje Uroša Smoleja je enkratna igralska kreacija, ki daje svojevrsten in neprecenljiv pečat celotni predstavi. S svojo vseprisotnostjo in božje/hudičevsko vsevednostjo ter z brezmejno izraznostjo mimike in popolnim obvladovanjem gestikulacije razstira pred gledalčevimi očmi svet kabareta, katerega lahkotnost zadobiva spričo razraščajočega se zla drugačne razsežnosti. Vedno je korak pred dogajanjem in s svojim neulovljivim ciničnim smehljajem gledalca opozarja na pomene, ki se skrivajo za besedami, ter preusmerja pozornost na detajle, ki pripomorejo k razumevanju kabareta kot metafore za življenje samo.

Jette Ostan Vejrup za vlogo Fräulein Schneider v predstavi Kabaret v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega- soglasno

Zasluga Jette Ostan Vejrup je, da se v predstavi Kabaret počasi, a zanesljivo, v ospredje prebije nesrečna ljubezenska zgodba med Fräulein Schneider, predstavnico malega človeka znotraj zaradi zaostrene politične situacije močno

zaznamovane družbe, ter sosedom Herr Schultzem, čigar "edina napaka" je, da je v nepravem času neprave rase. Tako v dialoških prizorih, kjer skozi njeno vljudno zadržanost diskretno prodirajo znaki njene obupne osamljenosti, kot v suverenem in pretresljivem podajanju songov, vnaša v predstavo dragoceno dodatno dimenzijo. Njen nezmotljivi občutek za detajle, s katerimi ustvarja ravnotežje med zadržanim sentimentom in grenko sprijaznjenostjo z usodo, privede gledalca iz lahkotnejših plasti zabave v mračnejše tone zgodbe.

NAGRADA ZA ESTETSKI PREBOJ
Mestno gledališče ljubljansko za predstavo Kabaret v režiji Stanislava Moše - soglasno

V natančno zapovedanih okvirih mjuzikla se je režiser Stanislav Moša z natančno zreduciranimi sredstvi pogumno poigral s strogo ustaljeno formo. S tem ko je relativiziral nekatere od temeljnih zahtev tega žanra, je pokazal, da odrskega spektakla ni nujno potrebno graditi z zunanjimi sredstvi, glamurom in razkošnimi efekti, ampak da sta za pravo, vznemirljivo in angažirano gledališče bistvenega pomena premišljeno delo z igralci in pripravljenost režiserja, da vedno znova problematizira ključna vprašanja lastnega časa, pa tudi njegova sposobnost, da raziskuje obstoječe meje žanra.
Tak režiserski postopek, ki ga je realiziral odličen igralsko-plesni ansambel, je dokazal, da je Mestno gledališče ljubljansko naredilo drzen korak v repertoarni politiki in da je s takim obravnavanjem mjuzikla doseglo relevanten estetski preboj
v okvirih slovenske gledališke prakse.

IZJAVA STROKOVNE ŽIRIJE 42. BORŠTNIKOVEGA SREČANJA
Strokovna žirija 42. Borštnikovega srečanja se je letos lahko odločala o izboru enajstih predstav, znotraj katerih je selektor kot rdečo nit razbiral "specifične strahove in skrbi" srednjega razreda. Po presoji ambicij, dometa in dejanskega učinka vseh predstav je žirija ugotovila, da je ta zbir gledaliških dogodkov, ki predstavljajo svojevrsten prerez trenutne slovenske gledališke ustvarjalnosti, izredno raznoroden in do neke mere neuravnotežen. Čeprav je žirija pri večini predstav opazila nedvomno zelo visok uprizoritveni in repertoarni standard, pa je hkrati menila, da nekatere predstave ne v idejnem in ne v estetskem smislu v ničemer ne presegajo povprečne gledališke produkcije.
Bistvene presežke, ki so 42. Borštnikovo srečanje spremenile v vznemirljiv in relevanten dogodek, je žirija zaznala predvsem v treh elementih gledališke ustvarjalnosti. Prva kvaliteta, ki se je nenehno prebijala v ospredje in ki vedno znova predstavlja enega najmočnejših adutov slovenskega gledališča, je izreden nivo igralskih kreacij, ta neizmerno ustvarjalni potencial slovenskih igralcev, ki suvereno sledijo najrazličnejšim režiserskim poetikam in izkazujejo zavidljivo širok register in diapazon. Druga so predstave, ki se z evociranjem nekaterih pojavov v bližnji in manj bližnji preteklosti globoko zažirajo v stanje duha v sodobni družbi, se pri tem drzno poigravajo z nekaterimi sicer manj upoštevanimi žanri, in hkrati poskušajo gledalca zbuditi iz stanja udobne vseenosti. Nekatere predstave pa se uspešno in učinkovito oplajajo z estetskimi in idejnimi prijemi drugačnih gledaliških praks ter prinašajo v ustaljeno slovensko gledališko produkcijo dragocen novum. Žirija se je odločila, da bo z nekoliko svojeglavo razdelitvijo in prerazporeditvijo nagrad podprla tiste ustvarjalce in dosežke, zaradi katerih gledališče ostaja prostor za drzno, inovativno in provokativno spraševanje o trenutnem položaju človeka v svetu.