|
Podelitev Dnevnikove nagrade
najboljšima ustvarjalcema MGL |
|
|
| |
|
|
|
|
| |
Mestno gledališče ljubljansko
je vstopilo v sezono 2006/2007 s prvo slovensko
uprizoritvijo mjuzikla Kabaret.
Dodatno težo večeru je prispevala časopisna družba
Dnevnik, ki se zaveda pomena kulture in podpira
gledališko dejavnost tudi s tem, da že 18. leto
podeljuje Dnevnikovo nagrado najboljšemu
ustvarjalcu ali ustvarjalki Mestnega gledališča
ljubljanskega v pretekli sezoni.
Komisija Dnevnikove nagrade, ki jo sestavljajo
Majda Hostnik, Božislava Čož in Ifigenija Simonovič,
je imela v mislih kar precej kandidatov. Po tehtnem
in skrbnem premisleku je podelila nagrado za izjemno
stvaritev na področju odrskega ustvarjanja v lanski
gledališki sezoni Iri Ratej za tenkočutno
dramsko besedilo Je
to človek? po motivih italijanskega pisatelja
Prima Levija in Borisu Kobalu za režijo
uprizoritve. Nagrado časopisne družbe Dnevnik
je Iri Ratej in Borisu Kobalu slavnostno predal
predsednik uprave mag. Branko Pavlin.
|
|
|
|
| |
|
|
| |
OBRAZLOŽITEV
Predstava Je
to človek? je ena od predstav MGL-ja z najresnejšo
tematiko v zadnjem času. Je etična in estetska predstava.
Po mnenju komisije je uvrstitev na repertoar pokončna
odločitev, za uprizoritev pa sta najzaslužnejša
letošnja Dnevnikova nagrajenca dramaturginja Ira
Ratej in režiser Boris Kobal.
Ira Ratej se je tenkočutno poglobila v grozljivo
izpoved preživelega italijanskega judovskega taboriščnika
Prima Levija in pripravila linearno osebnoizpovedno
besedilo za dramatično uprizoritev. Ves čas je z
dialogi ohranila napetost med sočutjem in ogorčenjem,
posameznim likom, ki naj bi bili vendarle le številke,
pa ji je uspelo vdihniti polnočutnost.
Boris Kobal se je kot direktor gledališča odločil,
da bo njegov ansambel s to predstavo počastil 60.
obletnico konca druge svetovne vojne, pa čeprav
bi bili kot občinstvo morda srečnejši, če bi nam
ponudil kaj razvedrilnejšega, vsaj kaj veseljaško
zmagovalnega. Kot režiserju mu je uspelo ustvariti
podobo taborišča zanesljive smrti in naključnega
preživetja in vzbuditi podobno vprašanje, kot ga
je Primo Levi v naslovu svojega pričevanja. Je to
človek? Smo res zmožni biti takšni drug do drugega?
Kakšni ljudje pa smo tukaj in zdaj, ko kot turisti
obiskujemo muzejska taborišča smrti z enako zagnanostjo
kot renesančne vodnjake in pričakujemo, da bodo
povsod stregli kokakolo?
Navidezna miroljubnost sveta nam megli pogled v
preteklost in nam daje lažni občutek, da smo iz
generacije v generacijo boljši. Vojna še ni izbrisana
iz slovarjev jezikov sveta. Zato je, kot nas opozarja
predstava Je to človek?, prezgodaj za pozabljenje. |
|
|
|
|
