Svetovni dan gledališča
Vsem ljubiteljem gledališča želimo prešeren in gledališki svetovni dan gledališča!
Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2009
Ko zvečer na zemljo pada mrak, se ljudje odpravijo iz svojih domov. Kam gredo? Čez čas jih vidimo, kako se zbirajo pred posebnimi stavbami. Nekateri vhodi so slovesno razsvetljeni, nekateri skromni in komaj opazni. Ljudje vstopajo. Vstopajo na poseben način, niso glasni kot sicer čez dan, ne hitijo. Kot da bi se zanje čas za hip ustavil. Vstopajo v intimno razsvetljene prostore, sedajo na bolj ali manj udobne sedeže. Čas skoraj stoji, kot pred pričakovanjem posebnega dogodka. Luči ugasnejo, tišina. In predstava.
Ljudje gledajo, poslušajo, doživljajo. Zakaj prihajajo v gledališče? Po kaj prihajajo? Gledat igralce, sceno, kostume? Poslušat glasbo, besede, tišino? Čutim magičnost gledališča in jo doživljam z obeh strani gledališke rampe, te navidezne ločnice med odrom in dvorano, med igralci in občinstvom. Vsekakor se mi zdi, da beseda magično za gledališče ustreza, kadar jo razumem kot nekaj neustavljivo privlačnega. Kadar jo razumem kot nekaj neresničnega, kot iluzijo, se mi ta lepa beseda – magično – začne odmikati od bistva gledališča. Saj gledališče išče resnico.
In gledališče si resnico lahko privošči. Tudi v času, ki ga živimo. Resnica gledaliških junakov je stoodstotna. Ne da se je ovreči ali zanikati, je preinterpretirati. Igralci zastopajo resnico svojih vlog do konca. In jo razgaljajo. Gre za življenje in smrt. Ljudje v dvorani sledijo njihovim resnicam, jih preverjajo, so za ali proti, morda kdaj dvomijo. Trpijo in se veselijo z igralcem, doživljajo njegovo resničnost in ustvarjajo svojo. V tihem, intimnem stiku igralca in gledalca nastaja nova podoba sveta, ki ni več odvisna samo od vsakdanjosti, ampak tudi od magičnosti gledališča.
Od nekdaj sem imel občutek, da je bil začetnik gledališča Sokrat. Seveda nas zgodovina uči drugače. Sokrat je bil filozof, mislec za vse čase. A njegovo iskanje in vztrajanje pri resnici, tudi za ceno lastnega življenja, je zame bistvo gledališča.
Za vse čase.
Aleš Valič
Igralec
Mednarodna poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2009
Vse človeške družbe so v svojem vsakodnevnem življenju »gledališke« in ob posebnih priložnostih uprizarjajo »predstave«. »Gledališke« so po obliki družbene organizacije in uprizarjajo »predstave«, kot je ta, ki ste si jo prišli danes ogledat.
Mogoče se tega ne zavedamo, a medčloveški odnosi so strukturirani na gledališki način. Raba prostora, telesnega jezika, izbira besed in modulacije glasu, spopad idej in strasti: vse, kar prikazujemo na odru, živimo tudi v svojem življenju. Mi vsi smo gledališče!
Poroke in pogrebi so »predstave«, pa ne samo ti, predstave so tudi vsakodnevni obredi, ki so nam tako domači, da se tega sploh ne zavedamo več. Različne slovesnosti pa tudi jutranja kava, pozdrav za dobro jutro, plašna ljubezen ali izlivi strasti, zasedanje parlamenta ali diplomatsko srečanje – vse je gledališče.
Ena najpomembnejših nalog naše umetnosti je, da v ljudeh zbudimo občutljivost za »predstave« vsakdanjega življenja, v katerih so igralci hkrati tudi svoji lastni gledalci, predstave, v katerih se zabrišejo meje med odrom in dvorano. Vsi smo umetniki. V gledališču se naučimo gledati stvari, ki so tako očitne, da jih ponavadi spregledamo. Kar nam je domače, postane nevidno: gledališče osvetljuje oder vsakodnevnega življenja.
Lanskega septembra nas je presenetilo gledališko razodetje: nas, ki smo mislili, da živimo v varnem svetu, čeprav smo se zavedali, da nekje daleč od nas, v nekakšni divjini, obstajajo vojne, genocidi, pomori in mučenja. Nas, ki smo imeli svoj denar varno naložen v kaki spoštovanja vredni banki ali smo ga prek kakega poštenega posrednika investirali na borzi, je doletelo spoznanje, da ta denar sploh ni obstajal, da je bil v resnici virtualen, da je šlo le za fiktivno iznajdbo določenih ekonomistov, ki sami niso bili prav nič fiktivni, še manj pa zanesljivi ali vredni spoštovanja. Vse je bilo le slabo gledališče, mračna zarota, v kateri je nekaj ljudi veliko zaslužilo, veliko ljudi pa vse izgubilo. Nekateri politiki iz bogatih držav so se sestajali na skrivnih srečanjih in našli čarobne rešitve. Mi, žrtve njihovih odločitev, pa smo ostali gledalci v zadnji vrsti balkona.
Pred dvajsetimi leti sem v Riu de Janeiru na oder postavil Racinovo Fedro. Scenografija je bila revna: na tleh kravje kože, oder pa obkrožen z bambusom. Pred vsako predstavo sem svojim igralcem dejal: »Utvara, ki smo si jo gradili dan za dnem, je končana. Ko skozi bambus stopite na oder, nimate več pravice lagati. Gledališče je skrita Resnica.
Za zunanjim videzom se skrivajo zatiralci in zatirani; ne glede na družbo, etnično skupino, spol, družbeni razred ali kasto je svet nepravičen in krut. Zato si moramo ustvariti nov svet, ker vemo, da je ta svet mogoč. Vendar je na nas, da ta drugi svet zgradimo, da ga zgradimo s svojimi rokami, na odru in v svojem življenju.
Sodelujte v predstavi, ki se bo zdaj zdaj začela, in ko se boste vrnili domov, s svojimi bližnjimi igrajte v svojih lastnih igrah, iščite tisto, kar zmeraj prezrete: tisto, kar je očitno. Gledališče ni samo družabni dogodek, je način življenja!
Vsak izmed nas je igralec, akter. Ni dovolj, da samo živimo v svetu, moramo ga dejavno spreminjati.
Augusto Boal
Gledališki režiser, dramatik in politik
Prevedel Milan Štefe
Augusto Boal (1931, Rio de Janeiro, Brazilija), je gledališki režiser, dramatik in politik, ustanovitelj Gledališča zatiranih.
Gledališče zatiranih je začel razvijati med diktaturo brazilske vojske, ki navadnim ljudem ni dovoljevala imeti svojega mišljenja in mnenja. Gledališče zatiranih temelji na vsakdanjem gledališču, ki ga ljudje nevede igramo vsak dan svojega življenja – to so dialogi z drugimi ljudmi in načini odzivanja v našem okolju.
Augusto Boal je na vseh celinah sveta ustanovil centre Gledališča zatiranih. V njih še danes predava in razvija svoje metode dela, pomagajo pa mu njegovi tesni sodelavci.