Nagovor direktorice MGL

 

 

Spoštovani obiskovalci Mestnega gledališča ljubljanskega!

To bo šestdeseta sezona našega gledališča. V celoti praznična. Ponavadi pišem hitro in z lahkoto, danes pa mi je pošteno težko. Kako naj v teh nekaj uvodnih vrstic stlačim poklon vsem ljudem, ki so bistveno vplivali na »zlata« poglavja omenjenega časa? Nemogoče.

Delikatne naloge se zato lotevamo posredno, prek repertoarja. Zasnovan je v želji po preseganju banalne sočasnosti, v želji po intenzivni korespondenci med starimi in novimi časi. Na pot prihodnje sezone odhajamo v upanju, da za hip spet uzremo Julko Starič, Vero Per, Vladimirja Skrbinška, Danila Bezlaja, Dareta Ulago, Sreča Špika, Slavka Cerjaka, Zlatka Šugmana … Pa tudi Lojzeta Filipiča, Janeza Lenarčiča … Morda se mi prav zato, ker je ansambel Mestnega gledališča ljubljanskega trenutno tako svež, mlad in močan, to srečanje zdi še posebej smiselno in navdihujoče. Naj spomini, asociacije, aluzije … dajo tej pogumni skupini še dodatno silo!

Nekaj starih zgodb smo zaupali v razmislek mladim interpretom. Iz ljubezenskega srečanja med klasiko in novimi avtorji naj se rodijo samozavestni otroci – nove poante. V portalu sezone pa stojita dva giganta modernega slovenskega gledališča, režiserja Mile Korun in Dušan Jovanović, na kar smo še posebej ponosni.

Kakšen bo letošnji repertoar? Dve drami, mjuzikel, tri komedije. V skladu s praznovanjem nekoliko več klasičnih besedil, kot ste jih bili vajeni zadnja leta, a tudi ta (z izjemo Namišljenega bolnika) zajeta iz bazena manj razširjenih, redkeje uprizarjanih del. Na Mali sceni in v Studiu pa štirje novi teksti, prve izvedbe.

Vsebine? Kar nekajkrat se, direktno ali posredno, v zgodbah pojavi figura Don Juana, mitološkega zapeljivca; motiv, ki je večen in širši, kot se zdi na prvi pogled. Don Juana srečamo v njegovi resni, pa tudi v popolnoma smešni pojavnosti. In v variacijah, ki so med obema skrajnostma. Motiv je večen in dokazljivo aktualen. Tako ima – kljub raznolikosti del in avtorjev – sezona rdečo nit in skupni naslov O ZAPELJEVANJU IN O ZAVEDENOSTI.

In za konec – ter v navidezno oporekanje marsičemu tukaj zapisanemu – verzi, iztrgani R. M. Rilkeju, ki naj vas povabijo v gledališče:

 

Ničesar doslej ni bilo, ker vse
šele rase iz mojih oči.
In vsakomur bliža se, kakor dekle,
prav tisto, kar si želi.
(Prevedel K. Kovič)

 

V imenu celotnega ansambla vas prijazno pozdravljam!
Veselimo se srečanj z vami!

 

 

Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniški vodja MGL