Nagovor direktorice MGL

 

 

Spoštovani obiskovalci Mestnega gledališča ljubljanskega!

 

Pričela bom s frazo. Ker pač ustreza resnici: živimo v divjem, hitrem, nestrpnem času. Stres je naš znani sopotnik, strahovi naši gostje, pehanje (pogosto) naš življenjski stil. Vsega skupaj smo se kar lepo navadili, priznajmo.

 

Poklic mi omogoča in narekuje: branje. Prečesavam mnoga kvalitetna, vznemirljiva besedila in iz njih pozneje sestavimo program. Tako me je zdajle kar sram napisati besedo, ki nima nikakršne literarne vrednosti, ki je zoprna, a (žal) pogosta: recesija. Gledališki ustvarjalci vemo, da obstajata v zvezi s tem dva popolnoma različna scenarija. Po prvem (pesimističnem) nas zapustite, odvržete skupaj z drugimi drobnimi razkošji. Po drugem (optimističnem) scenariju ostajate z nami in v celo še večjem številu napolnite gledališke, koncertne, razstavne … prostore. Ob večini velikih kriz v zgodovini se je vzporedno razcvetela umetnost in je poraslo zanimanje zanjo. Želim si, da bi bilo tudi tokrat tako. Želim si, da bi nas potrebovali.

 

Repertoarja seveda nismo na silo prilagajali novim okoliščinam. Eno pa je gotovo: človečnost in sočutje sta vodilni temi letošnjega nabora zgodb. V resnem in humornem kontekstu. Govorili bomo o različnostih, o sramežljivostih, o norostih, o prevzetnostih, o ujetostih, o krutostih, o smešnostih, o zaljubljenostih, o slabostih, o tveganostih, o skopostih …

 

Tragedija – črna komedija – mjuzikel – komedija – drama – komedija.

 

Zgodbe o ljudeh. Trdno verjamem, da je gledališče ena drznejših in neposrednejših oblik umetnosti. Je bolj in bolj in spet in spet tudi priložnost odzivanja na sočasno realnost. In je seveda možnost hipnega dviga nad gladino banalnosti. Je odgovor. Je tolažba. Je dramilo.
V tem sta moč in smisel našega početja. Veselimo se srečanj z vami!

Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniški vodja