PETDESET LET KNJIŽNICE MGL

 

 

Pisalo se je leto 1958. Meseca oktobra sta izšla prva zvezka zbirke Knjižnica MGL: Večer v čitavnici Miroslava Vilharja ter Pomenki o sodobnih dramah Dušana Moravca. Slednji je o tovrstni zbirki sanjal že dolgo, saj se je kot prvi dramaturg našega gledališča zavedal potrebe po teatrološki literaturi, ki je v tistem obdobju nikakor ni bilo na pretek. Največji problem je bilo najti sredstva za novo zbirko, toda njen idejni oče in prvi urednik ni obupal, saj je našel zaveznika v tedanjem direktorju gledališča Ferdu Delaku ter v hišnem inspicientu Lucijanu Orlu, ki se je podjetno spomnil na oglase in jih priskrbel dovolj za izid prvih knjižic zbirke.

Visoki jubilej Knjižnice MGL smo v lanskem letu obeležili z več tematskimi dogodki. Izšla je knjiga Prigodnice Mile Kačič, ki jo je kot 147. zvezek v zbirki Knjižnica MGL uredila Vesna Arhar Štih, pripravili pa smo tudi okroglo mizo Pol stoletja Knjižnice MGL, ki jo je v Studiu MGL povezoval kritik in publicist Matej Bogataj, ter osrednji slavnostni dogodek na velikem odru, ki smo ga poimenovali z verzom Petdeset let je malo – za katedralo! Slednjega je Mila Kačič posvetila svoji kolegici in prijateljici Duši Počkaj ob njeni petdesetem rojstnem dnevu.

 

 

PESEM PRIGODNICA V ČAST DUŠANU MORAVCU

 

Dragi gostje!

Čeprav je v splošni gledališki rabi,
da se na marsikoga kdaj pozabi,
sleherni v dvorani tej je priča
(ker Mila res bila je od hudiča),
kako izognemo se tej nezgodi,
če verzov par namenimo prigodi.
Zato mi dovolite tak poskus,
v upanju, da uspem ohranit vam okus,
da ob tem, ko Abrahama – vsa ta leta knjižnice slavimo,
tistih nekaj – sedem le –, ki delali so, počastimo.
Ker reč vsaka, dolga še tako, začne se na začetku,
pomemben je podatek v povzetku,
da kot življenj se mnogo na seniku,
knjižnica začne pri svojem prvem uredniku.
Da moment teatrski, ustvarjalec ne bo le gledan in poslušan,
se pred petdesetimi odloči – kolega naš – Moravec Dušan!
Kot petdeset, devetdeset je tudi malo,
kadar gre za katedralo;
zato gospod je, spoštovani, z nami danes kot za šalo.
Dal pobudo, prej idejo še dobil,
s soglasjem Delaka je našo knjižnico ustanovil,
sto petintrideset je v osmih letih zvezkov uredil
in, jasno, z žepom pionirskim – vselej praznim se boril.
Že tedaj moči državnega intelekta,
v organih za kulturo večnega defekta,
pač dolgo razumevanja ne zberejo,
da umetniki zdaj tudi berejo!
Kot praviloma na 'knjiga'
se rima 'koga briga',
od njih prišel ni niti cent,
in knjižnico nam reši – inspicient!
Nomen est omen, gospod Orel dokaže,
izbere plen, vrši pritisk,
s plačilom za oglas se ta izmaže,
pri nas pa knjiga gre lahko v tisk!
Tako preživljali so oglasni inserati
vsakogar, ki želel je kaj teatrskega brati;
ko potešil duhovnosti je, uma silo,
so predstavile strani poslednje mu še kakšno kremo in perilo!
Lahko se komu po krivici zdelo je banalno
(kot danes našo hišo kdaj obsoja se kot komercialno),
a dejstvo historično je – fenomenalno:
v svetu za zaveso gledališko,
kjer naj vladali pojmi bi fiziologije,
se z našo založniško hiško
začnejo temelji slovenske teatrologije!
Danes v Guinnesu bi tak končal,
ki za knjige naročnikov dvesto (kot Moravec) bi nabral!
Saj se situacija tako je obrnila,
napredovala je kultura naroda, zavesti in pa etike,
da za promet teater, gledališka besedila
rabijo oglase kraj kozmetike!
A vendar najbolj polno se živi
od tistega, kar uporabno se ne zdi;
srečnejše je srce teatrsko in glav'ca,
z dediščino našega Moravca;
bogatejši, kdor s police vzame
eseje gledališke, priročnike in drame,
igralec vsak, ki bolj kot vsak denar
ceni lasten memoar.
Sicer, kolega dragi, pojdeš v arhiv;
in čeprav ti igra je poslanstvo, ne politika,
ostane za teboj, ki nisi kriv,
le slika, dve in neobjektivna kritika!
Srečo vse do danes smo imeli –
nasledniki Moravca so za knjižni hram lepo skrbeli;
v petdesetih ni minilo leto, to je znano,
da bi niti eno delo ne bilo izdano.
Kot prvi – vestni, vztrajni in predani
bili so vselej naši dramaturgi;
veste, to eni tistih v ozadju so, ki od igralcev manj so znani
(kot v špitalu še kdo dela, a slavo žanjejo kirurgi).
Naštejmo jih nocoj vse,
ki del sto sedeminštirideset so zvlekli iz teme:
prvi za Moravcem, Dušan je Tomše,
ki so Tone Partljič, Ravnjak Vili
in Tanja Viher mu sledili.
Osebno se mi veličina knjižnice razgalja,
odkar skrbela zanjo je Predanova Alja;
sedaj pa Pogorevčeva Petra
knjižnim krilom daje vetra.
Hvala vsem za vsako sled,
ki dela večen gledališki svet.
Ker vas je sedem do sedaj bilo,
čestitko vam je najti prav lahko:
Knjižnica živi naj večno – kot Sneguljčica;
če kdaj za hip zaspi, naj zdrami se od ljubezni – kot Trnuljčica!
Kar je dosegla vaša ekspedicija –
med najstarejšimi na svetu tovrstna je edicija!
Zatorej MGL praznuje!
In kdor se dela, da ne čuje,
naj kar lepo zavist sezuje,
čevlje obuje
in pri nas kupuje!

Nisem taka sila,
da bi pisal kakor Mila,
pa vendar več je kakor nič,
ko pisanja loti se navaden Tič!

 

Gašper Tič

Napisano v počastitev 50. obletnice Knjižnice MGL, prebrano na proslavi 6. novembra 2008