Ifigenija Simonović Navzven – navznoter

 

 

Po četrt stoletja se je Ifigenija vrnila v Ljubljano. Brez Veseljka, ki mu je poljubljala veke in objemala hladno belo telo, ko je odhajala iz njega živa kri in so se usta razprla v poslednji izdih. Vrnila se je sama, vdova. Z beležkami, ki jih je zapisovala, da je preživela, in jih piše še naprej, da ohranja kondicijo pogovarjanja s samo seboj. Knjiga Navzven - navznoter je izbor trinajstih let - od 1993 do 2005, izbrana so razmišljanja ob ogledu gledaliških predstav in likovnih razstav, ob poslušanju plošč in koncertov, prebiranju knjig. Ampak niso pomembna leta, kdaj je pisala, niti ne predvsem to, o čemer je pisala. Kar vznemirja, je njen iskren, oseben odnos do vsega, kar je v umetniških hramih doživljala, do teh doživetij samih. Njena pisava je tako živa, tako hlastna, da bralce prime za vrat: zagrgraj še ti svoja občutja, saj ne moreš biti nem ob tem, kar sem pripovedovala!

Iz spremne besede Mance Košir