Conor McPherson Sijoče mesto Shining City, 2005
Drama

Premiera februarja 2010
Prva slovenska uprizoritev

 

Prevajalka Alenka Klabus Vesel
Režiser Luka Martin Škof

 

 

Skrivnost ima blazno moč, povezovalno in razdiralno. Je sovražnica resnice, ta pa je sovražnica realne danosti, v kateri je koncept sreče degradiran v trenutek, ko je naš eksistencialni položaj za nianso ugodnejši. Takrat, ko v hipu minljivosti rečemo: »Imel sem srečo.« In ko ta hip kemične reakcije v našem telesu mine, sledi slaba vest sivega vsakdana – resničnosti.
Kako radikalna morajo biti naša dejanja v življenju, kako premišljeno-egoistična, da zadovoljimo romantičnega duha v sebi? Sijoče mesto je intimna drama, ki pomete z racionalno percepcijo resničnosti.
Luka Martin Škof

 

Ian je psihoterapevt z malo ali nič terapevtskimi izkušnjami. John je vdovec, ki v dneh brez pravega cilja in nočeh brez sna išče izhod iz dokaj nenavadne stiske. Neasa je mlada ženska, ki jo je Ian zapustil in potisnil v nezavidljiv položaj. Laurence je fant, ki se preživlja s prostituiranjem.
Glavni motivi te sijajno napisane igre so: občutek krivde, rekonstrukcija razbitin preteklosti in poskus pričeti življenje na novo. Sestavljena je iz petih prizorov, med posameznimi prizori mineta približno po dva meseca. Čas dogajanja je sedanjost.
Spoznamo, da ni vedno terapevt tisti, ki pomaga in odpre oči pacientu. Spoznavamo, da resnica ni vedno v izrečenem besedilu, nasprotno, dostikrat je skrita med vrsticami. Spoznamo, da sta molk in monolog enako pomenljiva. Da je dolgo trajajoče medlo nezadovoljstvo lahko hujše kot hipna bolečina. Zgodba je v celoti osredotočena na ljudi. Mesto, četudi omenjeno v naslovu, je tu le kulisa, velikanska osvetljena maketa, pred katero žarijo štiri zbegana človeška bitja.

 

Leta 2001 je bil Conor McPherson star komaj trideset let, a že na vrhuncu umetniške slave. Avtor desetih gledaliških iger (najznamenitejša med njimi je Jez), soavtor treh filmov, dobitnik mnogih nagrad. Po hudi zdravstveni in osebni krizi ter daljšem ustvarjalnem premoru se je leta 2005 vrnil z dramo Sijoče mesto, ki ohranja vsaj dva od najbolj značilnih elementov njegovega pisanja: sočutje in odprtost. Naravnost zavezujočo odprtost za vse … tudi za duhove. Sredi belega dne. Ali v temni noči, ko je človek sam s svojimi zgodbami.